O mednarodnem prekupčevanju z orožjem, vpletenosti v korupcijske škandale, zlorabah položaja, nedemokratičnem vladanju in brezobzirnem obračunavanju z nasprotniki čivkajo vrabci na slovenskih strehah in vsaj v še nekaj državah zraven, vendar predsedniku vlade Janezu Janši nobenega od očitanih kaznivih dejanj niso uspeli dokazati in mu jih po vsej verjetnosti tudi ne bodo. Pač pa se je od nekje pojavila maloštevilna protikorupcijska ekipa in ga obdolžila korupcije, ker je od obrambnega ministrstva, ki ga je vodil, kupil parcelo po trikrat nižji ceni in jo prodal podjetju, s katerim je njegova vlada sklenila večdesetmilijonske posle, po petindvajsetkrat višji. Bednih sto tisočakov profita. Priznam, da se počutim precej prikrajšanega: ali je mogoče, da velikanske afere, ki pretresajo Slovenijo vseh dvajset let samostojnosti, ne bodo nikoli pojasnjene? Ampak preventivni namen bo dosežen, če se bo Janša moral umakniti iz politike.
Žal Slovenija ni tako praktična kot Chicago. Pri nas se pri vsakem obelodanjenju greha zasliši geslo, da sme vreči kamen samo tisti, ki je sam brez greha. Že sama protikorupcijska komisija je čutila potrebo, da svojo obtožbo predsednika vlade uravnovesi z grešnikom iz nasprotnega tabora: Zoranom Jankovićem. Če bi imela več časa in osebja, bi za dobro mero lahko na tehtnico položila polovico slovenskih županov in drugih oblastnikov, ki svoje položaje zlorabljajo za bogatenje. Pravzaprav je grešnikov še veliko več. Ali nemara ni res, da se zelo veliko čisto navadnih državljanov v Sloveniji in Ameriki izmika plačilu davkov? Ali ni res, da v vsakdanjem življenju mrgoli malih prestopkov malih ljudi, ki »ustrezajo definiciji koruptivnega dejanja«, kot bi to opisala protikorupcijska enota? Ali ni res, da tretjina moških in bistveno manj, pa vseeno ne nepomembno število žensk nasilno ravna s svojim zakoncem in otroki? Ali taki ljudje, ki so v poklicnem življenju politiki, policisti, tožilci in sodniki, sploh smejo obtoževati druge in jim soditi?
Pravzaprav se potreba po brezmadežnosti tožnikov in dlakocepskem dokazovanju krivde (ki je nato praviloma ovržena zaradi napak v postopku), pojavi samo takrat, ko obtožbe doletijo pripadnika elite. Mali prestopniki in kurji tatovi se takoj znajdejo v zaporu. Aktivist za legalizacijo marihuane je zaradi petih sadik konoplje čepel v priporu skoraj tri mesece, ker je bojda obstajala nevarnost ponovitve, nekomu drugemu so zaradi dobrih sto evrov dolga zarubili hišo. Ljudje na najvišjih položajih v državi, ki so obtoženi zlorabe položaja in korupcije, ostajajo na teh položajih, pa čeprav je možnost ponovitve na dlani. Lastniki javnih podjetij, ki so državljane dokazano oškodovali za stotine milijonov, ohranjajo svoje naropano premoženje.
Kaj bi se zgodilo, če bi Al Caponejevi sodniki ugotovili, da tudi njegov davčni inšpektor dolguje davčni upravi nekaj sto dolarjev in da morajo najprej obračunati z njim, pa čeprav se jim bo brez njega glavni kriminalec izmaknil? Ali če bi zavezniki v drugi svetovni vojni sklenili, da Stalina zaradi njegovih zločinov ne bodo sprejeli medse v koalicijo proti Hitlerju?
Kadar nas preplavijo problemi, si moramo pri njihovem reševanju postaviti vrstni red. To velja za posameznika in za državo. Najprej se je treba lotiti tistih, ki nas najbolj ogrožajo. Ne gre za kravje kupčije: prav izločitev najmočnejših in zato najnevarnejših krivcev ima največjo preventivno vrednost in je največja garancija, da bodo za njimi na vrsto prišli tudi drugi. Korupcije je v skandinavskih državah bistveno manj kot v Sloveniji zato, ker se popustljivost do nje zmanjšuje z višino položaja na družbeni lestvici in je ničelna pri posameznikih z največjimi pooblastili. Posledice, ki jih na takem položaju prinaša možnost ponovitve nezakonitih dejanj, so tako uničujoče, da mora ob verodostojni obtožbi oblastnik zapustiti položaj in počakati na izid sodne preiskave. Če tega ne uvidi sam, ga morajo k temu primorati drugi.
Kako je slovenska politika reagirala na razkritje grehov dveh glavnih političnih voditeljev? Večina se strinja, da morata oba zapustiti svoje položaje, pri čemer je do Jankovića trša kot do Janše. Žal sta si oba voditelja podobna po tem, da nihče od njiju ne odstopi. Vendar to ni največji problem: v parlamentu ima opozicija že skoraj dvetretjinsko večino, pa se vseeno ni sposobna dogovoriti, kako priti do nove vlade, in tako Janša še naprej vlada z vsemi tveganji ponovitvene nevarnosti.
Nemoč, da bi večinska opozicija odstavila predsednika manjšinske vlade, ki je prepričljivo obtožen korupcije in ki ne odstopi sam, dokazuje tisto, kar trdijo protestniki na ulicah naših mest: da današnje politične elite vidijo večjo nevarnost zase, če bi v Sloveniji zavladala politika čistih rok, kot če se nadaljuje sedanje stanje. Da se bo zaradi tega stiska državljanov še stopnjevala, jim očitno ni mar.