Sem veren kristjan in katolik, ki mu je vera eden izmed glavnih temeljev in vrednot v življenju, zato se v luči izpolnjevanja desetih božjih zapovedi vsako nedeljo redno udeležujem maše. Poleg pridig in pogovorov z duhovniki spremljam tudi verski tisk. In pri tem velikokrat opažam velik razkorak med svojo krščansko vero in stališči večine verskih medijev ter slovenske rimskokatoliške cerkve kot institucije (v nadaljevanju RKC). Ta razkorak opažam predvsem v stališču do reševanja socialnih problemov družbe, v odnosu do politike in pogledih na preteklost. Kar se jasno kaže tudi v sedanjih kriznih časih, ko ne bi smelo biti dvoma, katere vrednote in katera stališča so bližja krščanstvu.

Glede odnosa do preteklosti prevladuje v verskih medijih in uradnih stališčih slovenske RKC omalovažujoč in sovražen odnos do partizanskega boja in socializma, ki ga običajno spremljata še nekritičnost do lastnega dela krivde in svetohlinsko moraliziranje, zaradi česar so ta stališča še toliko bolj nevzdržna. S takšnim prevladujočim mnenjem se pljune v obraz vsem borcem in aktivistom tega edinstvenega, junaškega narodnoosvobodilnega boja, med katerimi so bili tudi duhovniki in med katerimi so prevladovali kristjani, od katerih so mnogi žrtvovali življenje za domovino in bolj pravično družbo, hkrati pa na drugi strani opravičuje tisti del vrha slovenske RKC, ki je odkrito sodeloval z okupatorjem.

Nasilen prevzem oblasti po vojni s strani komunistov, s čimer so prekršili temeljne točke Osvobodilne fronte, ter povojni poboji so vsega obsojanja vredni in povsem se strinjam, da je treba umorjene dostojno pokopati ter takšno oblastiželjno ravnanje obsoditi. Prav tako menim, da je prav, da se poleg zločinov domobrancev obelodanijo in obsodijo tudi ekscesi in zločini partizanov. Mislim, da takšno mnenje prevladuje tudi v slovenski javnosti. Razumem, da so duhovniki, ki so pod prejšnjim režimom doživeli šikaniranje in poniževanje, težko objektivni, toda če že človek težko odpusti, je krščanska etika glede iskanja dobrega v sočloveku neomajna. In vendar v prevladujočem diskurzu slovenske RKC doživljam ravno nasprotno: demoniziranje prejšnjega režima in obsojanje, v najboljšem primeru pa omalovaževanje partizanov.

Na tem mestu moram poudariti, da so bolj ali manj vsi duhovniki, kar jih poznam, predani delu v svoji župniji in se trudijo po najboljših močeh delati v korist skupnosti ter so zgled dobrih ljudi. Ni mi pa jasno, kako je lahko v vrhu sodobne slovenske RKC prevladala usmeritev iz krogov škofa Rožmana iz časa druge svetovne vojne, ki je za ceno sodelovanja z okupatorjem in podpihovanja narodnega razdora vodila protikomunistično politiko, ko pa je bil na drugi strani velik del vrha RKC (npr. mariborska škofija), ki ni sodeloval z okupatorjem, poleg tega se je veliko duhovnikov pridružilo partizanom.

Takšna usmeritev slovenske RKC se kaže tudi v teh časih, ko družba vre zaradi nevzdržnih socialnih krivic in korupcije v politiki. Najhujši socialni problemi so se najprej pojavili v zvezi z izkoriščanjem tujih delavcev in se danes zaradi neoliberalnega kapitalizma vedno bolj prenašajo na zmeraj večji del slovenske družbe. Tu je krščanski nauk kristalno jasen. Jezus je bil in vedno bo na strani izkoriščanih, zatiranih, izključenih ter ponižanih. Prav tako je neomajen do etičnih vrednot. Če še razumem odpor slovenske RKC do prejšnjega režima, kjer so bili sami žrtve ponižanja in šikaniranja, pa ne morem razumeti tolerantnosti slovenske RKC do kapitalizma in neznosnih krivic, ki so dogajajo malim ljudem. Sploh če lahko kapitalizem jasno obsodi na primer katoliški škof Detroita Thomas Gumbleton, ZDA, kjer vemo, kako so zaverovani v kapitalistični sistem. Poleg tega krščanstvo poudarja ravno to občutljivost do ljudi v stiski in krivic v družbi ter predstavlja močan moralni in etični kodeks, da se je na vsakem koraku treba po svojih najboljših močeh boriti za čim bolj pravično, solidarno in enakopravno družbo. In ne uči izrojenega nauka, kot je razbrati iz nedavnega mnenja znanega slovenskega teologa prof. dr. Ivana J. Štuheca o slovenskih vstajah, ko pravi, da je glavna skrb za sočloveka in za reševanje socialnih stisk dobrodelna dejavnost, ko pa je jasno, da s tem ne odpravimo vzroka, ampak le gasimo požar nevzdržnih socialnih razmer, in z dobrodelnostjo, potem ko samozadostno poskrbimo zase, le še egoistično potolažimo svojo vest.

Tako prepoznavam vse več znamenj, da slovenska institucija RKC ne sledi mojemu dojemanju krščanskega nauka. Na to kažeta tudi cerkvena holdinga Zvon 1 in 2, ki sta ustvarila za več kot milijardo evrov dolga. S kapitalom, ki ga je slovenska RKC dobila po osamosvojitvi, bi se lahko nadaljevalo zgledno izročilo Janeza Evangelista Kreka, ki je z zadružnimi hranilnicami in posojilnicami pomagal na noge slovenskemu malemu človeku, oziroma, po zgledu mladega baskovskega katoliškega duhovnika Joséja Marie Arizmendiarriete, ustanovile slovenske kooperative, kot je on ustanovil Mondragon, svetovni zgled samoupravljanja podjetij s strani delavcev. Ne, slovenska RKC se je pod vplivom pohlepa, ki je eden izmed glavnih vzrokov za današnjo krizo in eden izmed glavnih grehov, tako kot drugi kapitalistični hazarderji pustila zavesti v nevzdržne finančne špekulacije, namesto da bi vlagala neposredno v razvoj slovenskega človeka.

Bil sem razočaran in jezen, ko je v luči nedavnih dogodkov nadškof dr. Anton Stres podprl vladno koalicijo mandatarja Janeza Janše in njene ukrepe. Prvič zato, ker je Janez Janša že v kazenskem postopku in ker protikorupcijski komisiji ni znal pojasniti izvora znatnega dela svojega premoženja, in drugič zato, ker so vladni ukrepi jasno neoliberalno naravnani in nam praksa iz drugih držav kaže, da če je že ekonomski uspeh takšnih ukrepov stvar debate, je kristalno jasno, da razgradnja socialne države vodi v še večje razslojevanje družbe in še slabši položaj najrevnejših.

Sam ne vidim prav nobene povezave med mojim pogledom na krščansko vero in takšnim stališčem nadškofa dr. Stresa, menim celo, da sta si v ostrem nasprotju. Zato mi ni bilo težko izbrati, na katere proteste oditi 8. februarja. Vprašati sem se moral le, ali bi Jezus šel med ljudi, ki zahtevajo konec vladavine koruptivnih, tako levih kot desnih političnih elit in družbo, katere temelj bosta človek in njegovo dostojanstvo, ali na proteste vladnih funkcionarjev in njihovih podpornikov. Verjamem sicer, da je večina udeležencev shoda Zbora za republiko prišla z najboljšimi nameni za slovensko družbo, vseeno pa mislim, da je čas, da se spregleda, da se za populizmom, polnim sovraštva in ustrahovanja, skrivajo le strankarski interesi in ne interesi naroda.

V obdobju, ko se je civilna družba končno začela prebujati, opažam, da institucija RKC kakor tudi večina verskih organizacij ne izpolnjuje mojega dojemanja poslanstva krščanske vere. Namesto da bi skupaj z ostalo civilno družbo jasno in odločno zahtevala bolj socialno, pravično, etično in solidarno družbo, glasno molči, še več, nekateri cerkveni dostojanstveniki celo podpirajo politiko, ki je našo družbo pripeljala v socialno in moralno razsulo.

Kaplja čez rob je bila izraba krščanske vere s strani SDS na shodu Zbora za republiko v namen podpore vladi. Med drugim s tem, da se je izpostavilo napis, ki pravi, da se bo klalo kristjane. Ne vem, kdo je napisal ta izrojeni napis, vem pa, komu je v korist. In sicer Janezu Janši, ki hoče za ceno obstanka na oblasti vnesti razdor v slovenski narod in destabilizirati državo. Na drugi strani pa to ni stališče »vstajnikov«, kajti bil sem še na vseh vseslovenskih vstajah doslej in nikoli nisem zasledil nobenega napisa ali govora, ki bi pozival k pobijanju kristjanov.

Vera je stvar osebne opredelitve. In priznam, da ne poznam vseh razsežnostih krščanstva. Nekaj pa vem zagotovo. Krščanska vera od nas kristjanov zahteva, da storimo tisto, kar mislimo, da je prav, ne pa da sledimo toku, naj si bo v širši družbi ali v RKC, če je to v nasprotju z našo vestjo. In če nam vest pravi, da se naša vera izrablja v namene, ki so z njo v nasprotju, in tisti, ki naj bi bili za to poklicani, ob tem molčijo oziroma celo sami sodelujejo pri zlorabi, moramo povzdigniti svoj glas in se temu zoperstaviti. To konec koncev od nas zahteva naša vera.