Ljudje od nekdaj stremimo k čim večji sreči. Opredelimo jo lahko kot stopnjo, do katere posameznik pozitivno ocenjuje kakovost svojega celotnega življenja v družbi. Ali povedano drugače, gre za ulomek med dobljenim in želenim. Če ljudi povprašamo o tem, kako srečni so ali kako zadovoljni so s svojim življenjem, dobimo relativno dober vpogled v kakovost bivanja. Na vrhu lestvice najbolj srečnih držav so severnoevropske države, Švica in Kostarika. Najmanj srečne se počutijo prebivalci Kenije, Madagaskarja, Benina, Zimbabveja in Tanzanije. Slovenija se med 109 rangiranimi državami uvršča na 34. mesto.
Na našo srečo vplivajo notranji in zunanji dejavniki. Med prve uvrščamo mentalno zdravje, fizično zdravje, pričakovano življenjsko dobo, izobrazbo in kakovost družinskih odnosov. Zaradi podaljševanja pričakovane življenjske dobe bi recimo morali biti nadvse srečni. Toda nosilci ekonomske politike nas neumorno prepričujejo, da bi morali biti zaradi negativnih javnofinančnih učinkov predvsem zaskrbljeni. Zunanje dejavnike sreče povezujemo z zaposlitvijo, dohodkom, statusom, kakovostjo vladanja in spoštovanjem družbenih vrednot (npr. zaupanje, svoboda, varnost). Naraščajoča brezposelnost v Sloveniji nedvomno močno vpliva na zaznavanje sreče. Izguba dohodka je močno povezana z izgubo socialnega statusa in nižjo samopodobo posameznika. Pri zaposlenih je občutek sreče močno povezan predvsem z možnostjo napredovanja, samostojnega dela, fleksibilnega urnika in soodločanja.
Mnogi menijo, da je z dohodkom mogoče kupiti srečo. Dohodek na prebivalca po pariteti kupne moči se je v Sloveniji s 14.908 dolarjev leta 1991 povišal na 19.013 dolarjev leta 1999 in 24.967 dolarjev leta 2011. Kljub padcu dohodka zaradi sedanje krize je njegovo povečanje zmerno in trdno. Med letoma 1991 in 1999 se je stopnja sreče po World Database of Happiness povišala s 6,2 na 7,3. Toda po letu 1999 se je začela zmanjševati (7,0 v letu 2009). Številke kažejo, da so ljudje danes v Sloveniji v povprečju bolj srečni kot leta 1991, toda očitno manj kot leta 1999 – kljub nenehnemu povečevanju dohodka. Podobne izkušnje so imeli tudi v nekaterih drugih razvitih državah (npr. ZDA, Francija, Japonska). V ekonomski teoriji imenujemo pojav, ko večji dohodek ne vodi nujno tudi do večje sreče, Easterlinov paradoks. Razlogi za slednje so trojni.
Prvič. Povečevanje dohodka ne povečuje sreče v nedogled zaradi njegove padajoče mejne koristnosti. V revnih državah povečanje dohodka znatno izboljša kakovost bivanja, zato je večji dohodek sinonim za večjo srečo. V najbolj razvitih državah sveta, kot je Slovenija, so osnovne potrebe večine prebivalstva zadovoljene. Zaradi slednjega je povezava med srečo in višino dohodka praviloma šibkejša v razvitejših državah. Padajoča mejna koristnost dohodka je pomembna tudi z vidika prerazdelitve dohodka. Prerazdelitev dodatnega evra namreč prinese skozi transferje več sreče revnim, kot je odvzame skozi obdavčitev premožnejšim. Tudi zaradi tega so najbolj srečne tiste države z močno davčno progresijo in visoko socialno enakostjo. Razloge za nižjo srečo v Sloveniji lahko iščemo tudi v številnih malverzacijah naše poslovne elite. Z vidika sreče je lahko višja progresivnost razumljena tudi kot svojevrsten korektiv za nedelovanje pravne države in nelegitimno pridobljeno premoženje v tranziciji.
Drugič. Ljudje bomo ob višjem dohodku bolj srečni le, če se bomo nahajali tudi višje na družbeni ali dohodkovni lestvici. Pogosto se zato primerjamo s službenimi kolegi, prijatelji, sovaščani, znanci in sosedi. Če se relativna pozicija posameznika ne spremeni kljub absolutnemu povečanju njegovega dohodka, slednje ne vodi do višje sreče. Pomemben je torej relativni in ne absolutni dohodek. Več kot se torej ukvarjamo z drugimi, bolj nesrečni bomo.
Tretjič. Zaradi padajoče mejne koristnosti dohodka v bogatih državah na srečo mnogo bolj vpliva stopnja zaupanja v družbi. Ne gre zgolj za zaupanje med posamezniki, ampak predvsem za zaupanje v državne institucije. Za najbolj srečne države sveta sta značilna relativno visok dohodek in visoka stopnja zaupanja. Vse skupaj nadgrajujeta kakovostno upravljanje javnih funkcij ter nizka stopnja korupcije. Nizki standardi politične kulture in poročilo protikorupcijske komisije so stopnjo zaupanja v slovenske državne institucije znižali na najnižjo možno raven. Javnomnenjska raziskava o odnosu javnosti do aktualnih razmer (Politbarometer 2013) kaže, da se osrednje državne institucije (predsednik vlade, državni zbor, vlada, politične stranke, sodišča) umeščajo najnižje na lestvici zaupanja. Zaradi takšnega deficita zaupanja ljudje v Sloveniji preprosto ne morejo biti srečni.
Cilj politike bi moral biti ustvariti srečo za čim večje število ljudi. Kraljevina Butan se je na primer odločila, da bo indeks sreče postal eden izmed glavnih instrumentov pri oblikovanju in vodenju njihovih državnih politik. Na individualni ravni srečo zagotavljajo dobro mentalno in fizično zdravje, izobrazba in urejene družinske razmere. Na podjetniški ravni moramo poskrbeti za nova delovna mesta in spodbudne razmere za delo. Na družbeni ravni sta danes ključnega pomena pravična porazdelitev bremen krize in več higiene. Brez slednje ne bo zaupanja. In brez zaupanja bomo še naprej nesrečno srečni.