Tudi Benedikt XVI. se ob svoji izvolitvi pred osmimi leti ni veselil nove službe. Ko gredo drugi v pokoj, jaz začenjam najbolj odgovorno službo v svojem življenju, je že ob izvolitvi potožil tedaj 78-letni Ratzinger. Bog ve (najbrž res samo on), če ga niso prešinjale povsem iste misli kot obupanega Piccolija: bom zmogel, bom znal, kaj če bi... A kar je dopuščeno filmskemu papežu, pravemu pač ni. Celo Benediktova odpoved službi, ki jo kanonsko pravo predvideva, je zgodovinski dogodek brez primere. Pred Benediktom je namreč odstopil le sveti Celestin V. v 13. stoletju in nato še nekaj papežev med zahodnim razkolom.
Za Cerkev bo Ratzingerjeva poteza zagotovo predvsem znamenje poguma in nenavezanosti na funkcijo, ki jo zmore visoko odgovoren človek. Tako so včeraj poudarjali cerkveni govorci od Rima do Ljubljane. A enako verjetna je tudi druga možnost – da je papež Ratzinger s to odločitvijo priznal svojo šibkost, ki ne izvira iz slabega zdravja, temveč iz neuspešnega spopadanja s težavami, ki so Sveti sedež zasule pod njegovim vodstvom.
Začelo se je že kmalu po nastopu službe. Ne enem svojih prvih odmevnih predavanj je z izjavo o Mohamedu užalil muslimane, kasneje je z izjavo, da se morajo spreobrniti, ogorčil Jude. Oboje je težko razumeti, saj velja za ekumensko naravnanega teologa. Še huje je odmeval nepremišljeni preklic izobčenja škofa Williamsona, znanega po zanikanju holokavsta. Tudi soočenje z neverjetnimi razsežnostmi spolnih zlorab v Cerkvi je bilo za ostarelega skrajno konservativnega papeža očitno prehud zalogaj. Ratzingerju ni sicer nihče uspel prepričljivo dokazati, da je pri prikrivanju spolnih zlorab sodeloval osebno, kot prefekt kongregacije za doktrino vere. Prav tako ni mogoče spregledati, da je v boju z »velikim zlom« zaostril tako pravila obnašanja duhovnikov kot sankcioniranje pedofilov. Vseeno pa ni zmogel ugledati sistemskih vzrokov za spolno deviantno vedenje cerkvenih pastirjev. Celibata, vloge spolnosti, kontracepcije... se ni (z)mogel dotakniti, čeprav je bilo od Janeza Pavla II. – ki se z njimi ni ukvarjal, ker je imel drugačne prioritete – jasno, da se bo Cerkev prej ali slej razletela, če ta vprašanja ne pridejo na dnevni red. Benediktu je treba priznati, da mu je edinost Cerkve kljub vsemu uspelo ohraniti.
Vsa sprhnelost na videz čvrstih vatikanskih struktur pa se je pokazala v aferi Vatileaks, ki je izbruhnila spomladi lani. S korupcijo in klientelizmom prepredene rimske kurije, kot kaže, Benedikt preprosto ni obvladal več – če drži predpostavka, da v osrčju korupcije ni stal sam. Izdal ga je osebni tajnik, za hudo kompromitirana sta se izkazala najtesnejša sodelavca, tajnik Gänswein in državni tajnik Bertone. A »nagnali« so glavnega borca proti korupciji Carla Mario Viganoja (resda za nuncija v ZDA) in odstavili bančnika, ki se ni želel pokoriti vplivnim vatikanskim lobijem. Kurija je (spet) zmagala. A kaj bi se čudili. Tudi nekdanji vatikanski nuncij v Sloveniji Castello, ki je moral vedeti za tveganost mariborskih poslov, je pod Benediktom napredoval v kardinala kamerlenga...
Da po lastni volji odhaja papež, ki je prejšnji teden, kot je zapisal kardinal Rode, še vedno lahko predaval eno uro brez predloge, morda pomeni, da je uvidel, da lahko naluknjano barko v mirne vode zapelje le nov kapitan. Z božjo pomočjo kajpak.