Z leskovo palico v roki je strah in trepet otrok. Čeprav v laufarski družini 25 likov nima osrednje vloge (to ima vsega kriv Pust), si jo je s svojo impozantnostjo vzel sam. Radi ga imajo fotografi, obožujejo ga kamere. Čeprav izjav nikoli ne daje, saj po starem, nikjer zapisanem pravilu nima pravice govora.
Na glavi ima masko iz lipovega lesa, kar je med slovenskimi tradicionalnimi naličji redkost. Njegova obleka je razcefrana in ob njegovem nenehnem gibanju plapola za njim. Narejena je iz ostankov pri tkanju platna – terja in od tod tudi njegovo ime. Spada v skupino arhaičnih mask, ki izvirajo še iz poganskih časov. Predstavljal naj bi duha umrlih prednikov, zato ne čudi njegovo grozljivo naličje z okostnjakarskimi obrisi. Ta terjast je tudi prvi znanilec pusta. Kmalu po novem letu se po drugi nedeljski maši zapodi po ulicah Cerknega in naznani predpustni čas. S svojim značilnim tekanjem, »laufanjem«, je cerkljanskim laufarjem dal tudi ime.
Ta terjast je v bistvu policist, redar, nekakšen vzdrževalec uličnega reda. Ob misli, da bi ga lahko aktualizirali in primerjali z Vinkom Gorenakom, se Cerkljanu zmrači. »Nikar, to je poseben svet, poseben red,« požuga. In ker reda ni prav enostavno vzdrževati, so v laufarski družini trije Ta terjasti. Skrbijo za red v družini in za to, da so liki v sprevodu pravilno razporejeni. Med množico obiskovalcev osrednjega dogodka na cerkljanskem placu jim naredijo prostor za sprevod, podijo otroke, predvsem pa skrbijo za Pusta, da ne pobegne. In če mu to vendarle uspe, so oni tisti, ki ga privedejo nazaj pred sodnika.
Strah in trepet otrok
Ta terjastega se najbolj bojijo otroci, a se sočasno vanj zelo radi šemijo. V resnici je eden redkih likov laufarske družine, ki imajo na cerkljanskem placu male posnemovalce. In vsak pravi mali Cerkljan mora imeti v domačem albumu fotografijo s Ta terjastim. Ko se zapodi mednje, so pred njim varni le za cerkvenim zidom. Čezenj namreč ne sme, sicer bi se mu po starem prepričanju maska prilepila na obraz. A fantje, ki Ta terjastemu vdahnejo dušo, znajo povedati, da se jih otroci vendarle ne boje več tako zelo, odkar so spoznali, da jih Ta terjast ne sme več zares vžgati s šibo. To ima dandanes bolj za dokazovanje kot pa izvrševanje svoje moči.
Od vedno je pri ljudeh buril domišljijo, kdo terju in larfi daje življenje. Člani laufarskega društva tega ne bodo nikoli povedali, celo menjali se bodo med sabo v njegovi preobleki, da jih ulica ne bo prepoznala. Velja pa denimo, da se v Ta terjastega praviloma oblečejo fantje, ki so v laufariji že dlje časa in dobro poznajo njene zakonitosti. Je nekakšna častna funkcija. Novincev naj med njimi ne bi bilo, prav tako ne močnejših fantov, saj se otroci zavaljenih Ta terjastih ne bojijo. Kdor se je kdaj oblekel vanj, ve povedati, da je zanj potrebna kondicija, hitrost in eksplozivnost. Da iz nosa včasih teče kri in da je treba masko med tekom držati tudi z zobmi. A da izza maske v očeh domačinov vidijo spoštovanje do lika in laufarije nasploh. Ko je bil kapitalizem še prizanesljiv, Ta terjastemu in drugim likom laufarske družine lokalni delodajalci niso pisali »ta plavih« minus ur, če jih v pustnem času ni bilo v službo. Danes so ti časi mimo.
Ta terjast je, pa naj Pust oprosti, tudi največ naredil za prepoznavnost Cerkljanskega zunaj njenih meja. V sebi ima nekaj marketinške žilice, ki pa je ne zna ravno najbolj izkoristiti. Ali pa je noče. Mogoče je tako celo prav. Na pustni torek se še zadnjič zapodi čez plac, nato pa njegova larfa in obleka na kavlju obvisita do naslednjega predpustnega časa. Ne bomo ga videli na Zlati lisici, ne hodi v parlament in ne na sprejeme športnikov. Zunaj pustnega časa rodno Cerkljansko zapusti resnično izjemoma in le za pustu primerne razloge.
Tudi zaradi tega so cerkljanski laufarji ostali eni najmanj skomercializiranih in eni bolj pristno ohranjenih pustnih običajev. Uspešno so se ubranili težnjam, da bi poskrbeli za prevajanje včasih težko razumljive obtožnice v narečnem jeziku ali pa da bi Cerkno postalo karnevalsko mesto. A nekaj modernizacije in duha časa vendarle oplaja tudi laufarijo. Če so nekoč ob koledovanju po okoliških vaseh v zameno za željo, de be bla ripa bel debjela, brali cvirn (sukanec), danes nabirajo tudi poli salamo, vakuumsko pakirano meso in denar. Tudi čez cerkveni zid kakšen Ta terjest sem in tja skoči.
V torek smrtna obsodba za Pusta
Scenarij dogajanja, ki se prenaša iz roda v rod z ustnim izročilom, je pravzaprav že skoraj 60 let, odkar so laufarijo po medvojnem mrku v Cerknem znova obudili, scenarij enega prvih uličnih gledališč. Osrednja dogodka cerkljanskih laufarjev bosta jutri in na pustni torek. Obsoditi in usmrtiti morajo Pusta, ki simbolizira zimo in je kriv za vse, kar se je v preteklem letu v Cerknem, Sloveniji in svetu slabega, nespametnega, napačnega in neumnega zgodilo. Člani cesarsko-kraljeve sodnije, ki so grehe beležili vse leto, mu bodo v nedeljo prebrali obtožnico ali kalamuon. Neumnosti, traparij in krivic se je letos po informacijah, ki so vendarle pricurljale iz sicer skrivnostne laufarske družine, nabralo za 30 listov. Na tapeti se vedno znajdejo tudi domačini, a njihovega pravega imena nikoli ne povedo. Včasih jim kdo kaj zameri, po pustu jih kakšen užaljeni pokliče. A če se kdo sam prepozna v teh besedah, pomeni, da je bilo le nekaj res na tem. Pusta bodo do torka pridržali, v torek pa ga bodo Ta terjasti znova privedli pred sodnika, ki ga bo obsodil na smrt z botam.
Laufarji so ikona kulturne dediščine Cerkljanskega in od lani tudi ena od doslej dvajsetih registriranih enot žive dediščine na Slovenskem. Predvsem pa laufarji ostajajo domena Cerkljanov in Cerknega. Ustvarjeni in poustvarjeni so bili zanje. Ti imajo enkrat na leto priložnost za samokatarzo in družbeno kritiko, ki jo je mogoče brez posledic izreči na glas. Pustu jutri pred kraljevo-cesarsko sodnijo zagotovo ne bo lahko. Toliko pregreh, kot jih je storil letos, si niti v Pustovih najboljših časih nismo znali predstavljati. In Pust bo kriv, to je jasno. V realnem življenju ni vedno tako.