Ti ljudje so z vedno večjo naklonjenostjo izgovarjali celo besede, kot so »es-de-ka« in »samoupravljanje«, in zdelo se je, da so se tako zelo naveličali izbirati med sto šestintridesetimi vrstami jogurtov, kakor so se nekoč naveličali voziti v Trst po kavbojke, in da so iz neposredne bližine spoznali številne pomanjkljivosti sistema, o katerem so nekoč sanjali, kakor danes sanjajo o pravni državi in pravični družbi. Nenadoma se jim namreč kapitalizem sploh ni zdel več najmanj slab od vseh obstoječih družbenih sistemov in nenadoma so hiteli svetu dopovedovat, da Marx in Engels še nista primerna za kurjavo in da bi bilo treba na novo ovrednotiti delo Edvarda Kardelja. Priznam, skoraj sem jim nasedel in se potihem začel pripravljati na novo revolucijo, upajoč, da bo šlo tokrat brez državljanskih vojn, izbrisov in dvajsetletne tranzicije.
Nato pa sem odpotoval na Kitajsko in presenečen odkril, da v času, ko pri nas kapitalizmu prižigamo svečke, na drugem koncu sveta mrgoli ljudi, ki prav ta trenutek prvič v življenju vstopajo v McDonald's in ki s povsem enakim navdušenjem naročajo svoje prve popkorn hamburgerje, kakor smo jih nekoč naročali mi, pred davnimi dvaindvajsetimi leti, ko smo še verjeli, da se recept za srečo skriva na dnu milkšejka. Opazoval sem, kako ti ljudje z enakim zanosom gradijo tisoče kilometrov novih avtocest in železnic, kako enako zaslepljeni iščejo smisel življenja v šoping centrih in se na enak način kot nekoč mi veselijo demokracije, čeprav še ne vedo, kaj demokracija je, in je ne bodo imeli še vsaj nadaljnjih dvajset let. Videl sem ljudi, ki enako kot mi nekoč verjamejo v to, da so volitve vsemogočne in da lahko politike čez noč spremenijo v predstavnike ljudstva, ki bodo delovali v njegovem interesu.
Iz dneva v dan me je bilo tako bolj strah pomisliti na to, koliko bodo ti sveži zaljubljenci v tržno gospodarstvo potrebovali, da se preobjejo kapitalističnih dobrot in tako kot mi ugotovijo, da to, da lahko človek izbira le med chopsuijem in pekinško raco, ni najhujše, kar se lahko človeku zgodi. In spraševal sem se, kakšna monstruozna gospodarska kriza bi jih morala nekoč treščiti po finančno napihnjeni glavi, da bi prišli na revolucionarno idejo, da jim je bilo nekoč, v prejšnjem sistemu, dobro. Lahko ste namreč prepričani, da bodo spomini na kulturno revolucijo in pogubne reforme Mao Cetunga, ki so v smrt pognale na desetine milijonov ljudi, še dolgo časa trdno zasidrani v zavesti Kitajcev, ki zato vidijo odrešitev tudi v tako krutem in nečloveškem sistemu, kot je to sedanji kitajski enopartijski kapitalizem, ki bolj kot katerikoli drug sistem ustreza zgodbi o enem in devetindevetdesetih odstotkih.
Za stotine milijonov novopečenih pripadnikov kitajskega srednjega sloja, ki s hitrimi vlaki drvi z enega na drug konec domovine in pri tem s prstki veselo boža svoje tablične računalnike in pametne telefone, je namreč diktatura kapitala v obstoječem sistemu eden manjših družbenih problemov. Pred njimi so namreč še leta, ali morda celo desetletja boja za svobodo govora in demokracijo; še leta, ali morda desetletja boja za socialne in delavske pravice najrevnejših slojev prebivalstva v notranjosti te velikanske dežele; še leta, ali morda desetletja boja za vsesplošno enakopravnost.
Potujoč po Kitajski sem sam pri sebi ugotavljal, da veliko lažje kot Slavoju Žižku, ki govori o bližajočem se koncu kapitalizma, verjamem strahovom Slavoja Žižka, ki opozarjajo na nevarnost, da se bližamo zgolj koncu zahodne oblike kapitalizma, ki kljub vsej svoji izmaličenosti še vedno deluje znotraj nezanemarljivo svobodnih in demokratičnih družb. Strahovi Slavoja Žižka govorijo o tem, da nam preti kapitalizem po kitajsko, v katerem država posvoji korporativno logiko delovanja in podredi kapitalu vse vidike posameznikovega življenja.
Zato bi namesto mokrih sanj o povratku v socializem ali otročjega polaganja upov v Obamo in Hollanda boj za boljši jutri morali usmeriti na Daljni vzhod in pomagati Kitajcem v njihovem boju za pravičnejšo in bolj človeško družbo. V takšnem globalnem svetu, kakor se nam trenutno izrisuje, je pač zelo verjetno, da bo družbeni sistem, ki se bo v prihodnjih letih izoblikoval na Kitajskem, postal sistem, ki ga bo preostanek sveta prisiljen posnemati. Ali povedano drugače, kolikor socialne države si bodo v prihodnjih letih izborili Kitajci, toliko socialne države bomo imeli tudi mi.
Skrajni čas je torej, da obrnemo svoje evrocentrične glave in pogledamo malo tudi na tisti konec sveta, kjer se v času, ko se mi ukvarjamo z lastno preteklostjo, piše naša prihodnost. Lepo je namreč sanjati lepši in pravičnejši svet, a je vendarle treba tudi jasno razločevati med sanjami in kruto realnostjo.