Naj je Thomas Vinterberg prebiral Freuda ali ne, toda deklica Klara v njegovem filmu Lov je tako s svojim angelskim videzom kot z gibom, ki ji spači obraz, kadar si kaj izmisli, lep primer »otroka zapeljivca«. Kot kaže, je tako navezana na edinega moškega vzgojitelja v vrtcu, Lucasa (Mads Mikkelsen), obenem prijatelja njenega očeta, da pride celo k njemu domov, da bi jo – ker da se je izgubila – peljal domov. Lucas se rad igra z dečki v vrtcu in v nekem trenutku, ko se valjajo po telovadni blazini, nanj skoči Klara in ga poljubi na usta: Lucas jo ošteje, da se tako poljubi samo očka ali mamo, in ji vrne darilce v obliki srčka, ki mu ga je hotela dati. In kaj naredi Klara po tej »zavrnitvi ljubezni«? Nekaj, česar najbrž nikoli ne bi upala povedati mami, pove ravnateljici v vrtcu: da ima Lucas velik in debel penis, najbrž prav takšnega, kakršnega je njen starejši brat na ekranu mobilnega telefona kazal svojemu prijatelju.
Brž ko nekaj takega sliši uho vzgojno-varstvene institucije, seveda nastopa povsem drugačna zgodba. Tudi drugačna od Praznovanja: tam nihče ni verjel Christianovi zgodbi o posiljevalskem očetu, v Lovu, kjer si je deklica vso stvar izmislila, pa ji verjamejo vsi. Najprej ji verjame sama ravnateljica, čeprav daje vtis, da tako ravna po službeni dolžnosti. In pokliče psihologa, ki pa o dekličini »zgodbi« niti najmanj ne dvomi, kot lahko slišimo že v njegovih vprašanjih. Po protokolu je treba obvestiti še vse starše otrok v vrtcu in nazadnje policijo. Klara sicer mami prizna, da je v vrtcu »govorila neumnosti«, vendar je zdaj že prepozno: niti in še posebej mati ji ne verjame, da si je vse le izmislila. Še posebej, ker njen otrok že »ne laže«. Peklenski scenarij, ki se piše Lucasu, se sprva zdi vsaj deloma upravičen z dolžnostnim ravnanjem institucije in stroke, toda že to je tako »patološko« zabetonirano v pojmih nedolžnega otroka in grešnega odraslega, da postane njegov potek, v katerem Lucas konča kot popoln izobčenec, še toliko bolj mučen, ker je tako predvidljiv. Ves ta proces izobčenja se dogaja v nekem manjšem danskem kraju, kjer se vsi dobro poznajo: toda Lucasu se odreče ne le njegova lovska druščina in njegov najboljši prijatelj, Klarin oče, marveč tudi njegova ljubica, ki je morala njegove spolne navade dobro poznati. Lucas resda pridobi nazaj svojega svojega sina, ki je živel pri ločeni materi, toda njegov »pekel« ni zato nič manjši (potem ko ga policija oprosti, pravzaprav še hujši). Dokler ga ne odreši prijatelj, ki se po Lucasovem pretresljivem pogledu na božični večer v cerkvi nazadnje vendarle pogovori s hčerko. Lucasova sreča, da je sprejet nazaj v skupnost, bi se skoraj zdela privlečena za lase, če ga ne bi potem na lovu skoraj zadel strel: ta ga je zgrešil, ker so ga, pedofila po krivem, tako ali tako že prej ubili (čeprav ne tako dobesedno, kot je Lucas v gozdu ubil nič hudega slutečega jelena).