Maša Strobl

Zelo. Odkar imam otroke, si pustim, da razmišljam še bolj norčavo, kot sem prej. To mi daje veliko prednost, saj so danes uspešnejše drugačne in srčne ideje. Zaradi poplave informacij so ljudje postali apatični in zdi se mi, da potrebujejo takšne iskrice, da bi lahko začeli razmišljati drugače.

Odvisno od občinstva. Do mladih moraš nastopati drugače kakor do starejših. Posebej najstniki so v tej tehnologiji že toliko napredni, da včasih ne vem več, ali jim še lahko sledim. Tudi moja generacija, ki je zrasla brez interneta in ga šele nato postopoma osvojila, postaja vse zahtevnejša. Informacijo hoče takoj, v vsako stvar se lahko zelo poglobi. S to generacijo je tudi najbolj zahtevno delati. Zelo hitro te spregledajo, z njimi moraš zgraditi dober odnos in zaupanje, ki ga je danes na spletu zelo težko sestaviti in ohraniti.

Glavni argument je bil, da gre za enostavno rešitev, ki daje možnost zagona malemu gospodarstvu. Omogoča, da si lahko že jutri z zelo nizkimi stroški razširiš svoje tržišče. Doma in v tujini. Za nas je bila nagrada veliko presenečenje, ker smo bili s storitvijo na trgu šele pol leta, a je bila potrditev, da smo na pravi poti.

V Sloveniji počasi dohajamo trende, še vedno smo zelo previdni. Medtem ko tudi starejši začenjajo uporabljati internet in Facebook, spletno trgovanje še vedno malenkost zaostaja. Opažam pa, da vedno več kupujemo v tujih spletnih trgovinah, saj na slovenskem trgu na spletu ne najdemo dovolj kakovostne ponudbe. Počasi se spreminja na bolje. Slovenska podjetja ozaveščamo, da se morajo začeti ukvarjati s spletno prodajo. Malo je potrošnikov, ki si bodo vzeli čas in šli v trgovino pogledat za par čevljev ali kakšna je ponudba. Splet tukaj ponuja velike možnosti in spremembe se odvijajo zelo hitro. Imamo stranke, ki so prvo spletno naročilo dobile v treh dneh od postavitve spletne trgovine. To je revolucija, samo nekaj poguma je potrebnega.

Najbolj se prodaja tehnika, tudi mlade kreativne punce ponujajo veliko čudovitih stvari. Če pa pogledamo, kateri izdelki imajo največ perspektive, so to kmetijski in biološki pridelki ter izdelki. Veliko ljudi bi rado naročilo prek spleta liter mleka ali pa zabojček zelenjave, ampak tukaj so pridelovalci še malo okorni. Saj jih razumem, ves dan so na njivi, delajo z zemljo in ne s spletom. Ampak zdi se mi, da bi ta sinergija pomagala vsem. Mi bi imeli dobre izdelke na mizi, oni pa manj odpadnega materiala, manj embalaže, manj prevoženih kilometrov v Ljubljano na tržnico. Manj bi bilo posrednikov, kmet in kupec bi se lahko zopet zbližala.

To je naša prednost. Ljubljana je postala kotel, kjer se zelo veliko podjetij peha samo še zato, da dobi sredstva od raznih inkubatorjev in potencialnih investitorjev. Ne znajo se več odmakniti in pogledati, kakšne rešitve uporabniki pravzaprav potrebujejo. Vsi bi radi iznašli nov Facebook, a tega v današnjem času ljudje ne potrebujejo. Potrebujejo pa kakovostne rešitve, ki jim bodo pomagale, da bodo lahko uspeli. Ta oddaljenost nam daje tudi možnost konkurenčnih cen. Vsak, ki je v Ljubljani, misli, da lahko zaračuna petkrat več. Slišala sem že, da ljudje kupujejo zunaj Ljubljane, ker smo tukaj bolj pošteni.

Težko odgovorim. V Idriji pogrešam združenje, ki bi povezalo vsa mlada podjetja. Mogoče pod pokroviteljstvom Kolektorja, Hidrie ali občine. V tako majhnem kraju je toliko znanja, ki bi ga lahko delili. Oba velika koncerna bi lahko svoja znanja prenašala na mlajše generacije, mi bi lahko ponudili nekaj svoje iskrivosti in odprtosti. Lahko bi nas denimo naučili, kako nastopati v javnosti in se širiti na tuja tržišča. Mi teh znanj nimamo. Saj bi lahko šli ponje v Ljubljano, ampak zakaj, če jih imamo tu.

Ideja je samo začetek. En podatek pravi, da devetdeset odstotkov idej nikoli ni realiziranih. Mladi pa trenutno v različnih start upih veliko gradijo na idejah in poskušajo dobiti sredstva za njihovo uresničitev. Medtem jih skrbno čuvajo, da jim jih ne bi kdo prevzel. Ampak mogoče bi pa skupaj idejo bolje razvili. Od ideje do realizacije je toliko korakov, faz in odločitev, da ni mogoče, da bi jo varno in hkrati skrito pripeljali do konca.

Potrebe po tem se tako povečujejo, da se ne bojim, da ne bi mogli preživeti. Računalništvo je vedno polno izzivov, mogoče pa bi morali narediti več na tem, da bi znali svoje storitve prodajati v tujino. Ker so dobre. Na žalost pa je s široko ponudbo upadla tudi kvaliteta. Konkurenčnost med podjetji omogoča študentsko delo, a pri tem se dogaja začaran krog. Mladi po koncu študija ne morejo dobiti službe, ker so sami s svojim študentskim delom toliko znižali ceno dela, da delodajalci seveda najemajo samo še poceni študente.

Moja mama in oče sta bila oba računalniška programerja, pa vseeno so bili vsi presenečeni, ko sem se tudi jaz odločila za študij računalništva in informatike. Po študiju sva s partnerjem hitro odprla svoje podjetje, ker sva hotela ponuditi kakovostne rešitve. Podjetje se je razvijalo in širilo, prišla je Moja košarica, naš prvi produkt kot spletni izdelek, in v okviru tega smo začeli iskati nove ideje, kako storitev čim bolj približati potrošniku. Tukaj se je porodila tudi ideja za brke.

V Sloveniji je še vedno veliko strahu pred internetom. Kar je sicer po svoje prav, a starši si zatiskajo oči in ponavljajo, kako je internet grozen, otroci pa blodijo po njem brez njihovega nadzora. Brki za šolarje imajo zato več namenov, v osnovi pa povezujejo naše spletne rešitve z dobrodelnostjo. Z njim hkrati pomagamo otrokom v stiski, ozaveščamo mlade o koristnih možnostih spleta in o tem, da lahko tudi oni pomagajo. Ozaveščamo jih, da se svet ne vrti samo okrog njih in da so med nami tudi ljudje, ki imajo težave. In da lahko pomagajo z različnimi načini, ne samo z denarjem. V naši akciji se lahko slikajo z brki, nasmejejo same sebe in druge in ob tem še nekomu pomagajo. Zelo dober odziv imamo, pridružile so se nam številne znane osebnosti. Vse fotografije lahko v spletni trgovini nato naročijo na razglednicah, skodelicah ali majicah. Še nekaj sredstev bomo kasneje skušali zbrati pri velikih podjetjih. Akcija bo zaključena, ko bomo zbrali 1000 fotografij z brki. Sedaj smo nekje pri 850.

Ker so simpatični, zavihani, kosmati, košati. Z brki vsakemu pade maska z obraza in mu zvabi smeh na usta.

Nikoli ne bomo obupali. Je pa to mogoče ena priložnost za analizo in pregled svojih vrednot in iskanje novih izzivov. Če gre vse preveč dobro, kar izgubiš zanos ali pa ga sprejmeš kot samoumevnega. V teh časih pa moraš iskati nove rešitve in mogoče so bili brki prav zaradi tega tako pozitivno sprejeti in smo jih tako z žarom delali.

Nobenega povabila na baklavo nisem dobila in tudi nihče me ni prišel vprašat, ali bi ga naučila klekljati. Ampak nobena stvar se ne zgodi čez noč. Naše okolje je zelo zaprto do drugih, ravno odprtost in raznolikost pa bi nam lahko dali veliko možnosti sodelovanja in učenja.