Že na prvi pogled je očitno, da je minimalizem, ki zaznamuje ves Petzoldov opus (kot tudi kinematografijo drugih avtorjev tako imenovane berlinske šole), ena glavnih karakteristik filma Barbara, prav tako pa je očitno, da se je režiser že na osnovnem, vizualnem nivoju izognil poenostavitvam (kot je v komični maniri naredil Zbogom, Lenin!) oziroma dobesednemu slikanju sivine vzhodnonemškega vsakdana (kot je naredil von Donnersmarck v sicer odličnem filmu Življenje drugih). Petzold do svojih gledalcev ni pokroviteljski, zato predstavi zgodbo skozi natančno izbrane detajle, in to v celem barvnem spektru (med drugim je mogoče videti svetlo modro nebo, odprto morje in cvetoče rumene sončnice), kar prida k poustvaritvi kompleksnejšega in realnejšega pogleda na življenje v nekdanji Vzhodni Nemčiji. Na vsebinski ravni je poiskal navdih v istoimenski noveli Hermanna Brocha, skozi film pa se razkrijejo tudi mnoge druge reference (Turgenjev, Rembrandt, Chabrol itd.), ki jih je Petzold vpletel v zgodbo na premišljen način.
Naslovna junakinja je mlada zdravnica, ki jo vzhodnonemške oblasti iz ugledne berlinske bolnišnice Charité premestijo v provincialno mesto, kjer pristane v majhni otroški bolnišnici. Razlog za ta disciplinski ukrep je njena prošnja za dovoljenje za odhod iz države, njena sreča v nesreči pa je ta, da je v 80. letih v Vzhodni Nemčiji primanjkovalo zdravnikov, zato so jih namesto z zaporno kaznijo disciplinirali s premeščanjem na neperspektivna delovna mesta.
Barbara je prepričana, da življenje v Vzhodni Nemčiji ni vredno človeka, zato vse svoje misli in energijo usmerja v načrtovanje odhoda oziroma bega iz države. Pri svojem delu je korektna in profesionalna, do svojih novih kolegov pa nezaupljiva in distancirana. Na začetku ta odmaknjenost oziroma distanca sicer deluje kot značajska lastnost, vendar postane sčasoma jasno, da gre zgolj za obupan poskus ohraniti vsaj nekaj osebnega dostojanstva. Kaj namreč preostane človeku, če je vsak na videz neobvezen klepet lahko tudi že zasliševanje, če mora Stasijeve agente obvestiti o vsakem še tako kratkem izletu in če je lahko že nekajurno »izginotje« povod za stanovanjsko preiskavo in celo telesni pregled?
Film v veliki meri sloni na igri glavne igralke Nine Hoss (to je že njeno peto sodelovanje s Petzoldom), ki je na platnu navzoča v skoraj vsaki sekvenci. Hossova tudi tokrat ne razočara in poustvari kompleksen, nepozaben lik, ki gledalcu do konca ne dovoli, da bi »prebral« njene prave namene. Barbarin lik razvije skozi poglede, geste in seveda dejanja (dialog je tako kot vse drugo v filmu natančno odmerjen), in če se v odnosu do kolegov, predvsem do priljudnega šefa Andréja (Ronald Zehrfeld) zdi pretirano zadržana, se njen pravi obraz pokaže ob stiku z otroškimi bolniki, še zlasti v odnosu z najstnico Stello (Jasna Fritzi Bauer). V Stellinem težavnem položaju najde Barbara identifikacijsko točko, hkrati pa Stellino neomajno zaupanje vanjo sproži dilemo, ki Barbaro pripelje do prelomne odločitve.
Petzold gradi suspenz na zelo subtilen način, ob tem pa ves čas prepleta makro in mikro raven dogajanja ter na tak način skozi detajle preizprašuje relacijo politično–osebno, povezanost obeh in njuno soodvisnost. Tako se Barbara, ki se začne kot film o politiki, izteče v film o povsem intimnih odločitvah posameznika, ki ne morejo (oziroma ne smejo) biti vezane na vsakokratno politično situacijo. In prav v tem se Petzold znova izkaže za režiserja univerzalnih zgodb, ki se lahko dogajajo kjer koli in kadar koli.
