Kako vseeno popraviti strašne stvari

»Na srečo gre za majceno knjižnico, drugače bi se nad idejo zgrozila, to se dogaja le mrtvim,« je takoj na začetku pogovora iskrivo pokomentirala odločitev pisateljica, katere dela dosegajo visoke naklade in so prevedena v dvanajst jezikov.

Vsekakor, res pa je, da je uspeh Aurorinega dnevnika nadaljevanje naklonjenosti mladih bralcev, ki so mi jo izkazali že ob sedemnajst let starem romanu z naslovom Verte (Zelena), ki ga nenehno ponatiskujejo. Svojo literarno pot sem torej začela z literaturo za otroke, šele nato sem pisala tudi za odrasle.

Res je, pri pisanju za otroke je treba ostati intimno povezan s svojim otroštvom, zato niti ni nujno, da ima avtor svoje otroke. Odraščanje je kljub mnogim spremembam bolj ali manj enako in meni se ni težko vrniti v to starost, nasprotno, pri tem zelo uživam.

Da, ravno zato ne uporabljam žargona, ta se prehitro spreminja. To vidim, kadar doma uporabim kakšno žargonsko besedo in mi otroci rečejo: »Če jo lahko uporabljaš ti, je že mrtva!« (Smeh.) Medtem je namreč že nastala druga, ki jo uporabljajo oni. Teksti, napisani v žargonu, se zato zelo hitro starajo, po dveh, treh letih so že 'out', zato je treba pri pisanju mladinskih del izumiti neki drug jezik, ki zajema širše. V francoščini je tudi veliko angleških besed, pa tudi arabskih in romskih, ki smo jih privzeli od priseljencev.

Tudi v Franciji so Romi seveda ravno tako marginalni, zato njihov žargon prevzemajo druge, neromske marginalne skupine in tako se besede širijo. Ta jezik je v nenehnem spreminjanju, barvajo ga različne etnične skupine, vsi ga skušajo seveda narediti nerazumljivega policiji, zato je logično, da ga privzema tudi mladina. Po drugi strani opažam, da se ponovno vračajo besede iz zelo starih žargonov…

Da, gotovo, besede iščejo tudi v stari francoščini, v tem igranju z jezikom je veliko veselja ob izumljanju novega in odkrivanju pozabljenega, in ta vitalnost je za jezik zelo dobra.

To govorijo ljudje, ki bodo umrli! (Smeh.)

Bomo, a to govorijo ljudje, ki so se tega nenadoma zavedli in hočejo, da bi z njimi umrl ves svet. Ni več dobrih filmov, ni več dobrih knjig, poezija je umrla, ni več prave ljubezni, samo še barbarstvo… V resnici pa bodo umrli le oni in govorijo iz strahu. Prva grafita izpred več tisoč let, ki so ju odkrili v Mezopotamiji, sta bila: Lojze je rogonosec! in Mladi so tepci, mladina ni več, kar je bila! Mladi danes niso slabši, nič bolj pokvarjeni kot pred tridesetimi leti, morda je le življenje nekoliko trše, a veliko se ni spremenilo.

O, mogoče pa to pravim, ker sem se tudi jaz postarala! Zdaj pa resno: najstnica sem bila v 70. letih in takrat nam je bilo gotovo lažje, razmišljanje je bilo bolj preprosto, zdelo se nam je, da vemo, kaj je dobro, kaj je slabo, verjeli smo, da bo prihodnost boljša in da je družbo mogoče spremeniti. Spominjam se, kako smo se veselili vdora rdečih Kmerov v Phnom Penh. Si predstavljate to neverjetno zaslepljenost ob peklu, ki se je tam dogajal in o katerem se nam ni sanjalo? A nas je to strukturiralo, ta vera v zmago dobrega. Zdaj ni več mogoče tako razmišljati, mladi imajo občutek, da jih svet ne posluša in jih nikoli ne bo, da se sveta ne da spremeniti, zato so se zaprli vase, v male svetove, v računalniške igrice, v droge. V takšnih okoliščinah sesutih ideologij se je res zelo težko vzpostaviti kot človek, kot posameznik. Poleg tega živimo v času velikih antropoloških sprememb, saj z računalniki vednost ni več enaka, otroci do nje dostopajo sami, na načine, ki jih starši niti dobro ne razumejo, otroci se zdaj lahko oblikujejo brez staršev, brez njihove kulture, in zato težko najdejo stik. Biti mlad danes je še vedno avantura, a gotovo je težje kot nekoč.

Drži, to pa zato, ker jaz vidim življenje na tak način. Če živiš v času, ko ni vizij, si jih moraš ustvariti, drugače se res lahko vržeš skozi okno. In otroci imajo neverjetno sposobnost obnavljanja, zdijo se šibki in potrebujejo vso zaščito, a jih je hkrati veliko težje zlomiti kot odrasle.

Ne, in nemiri lahko vsak trenutek znova izbruhnejo. Jakobinski model francoskega šolstva je izgnal vse nefrancosko, bretonščino in druge majhne jezike, in tako seveda v šolah ni prostora niti za jezike priseljencev, četudi je to neverjetno bogastvo. V nekaterih mešanih družinah govorijo tri jezike hkrati, otroci pa tega znanja nimajo priložnosti poglobiti, razviti in uporabiti, ampak se zdi prej kot hendikep. In potem je tu zgodovina, kjer se učijo le francoske zgodovine, ne pa tudi zgodovine kolonij, iz katerih je največ imigrantov. Ti otroci, ki jim starši, ki so večinoma prišli iz ruralnih okolij, niso mogli predati svoje kulture, torej v šoli izvedo predvsem, da nekako ne sodijo v kulturo, ki jo predstavlja šola; toda ta uradna kultura je tako in tako le nacionalna fantazma, sanjska podoba, ki ni nikoli obstajala. Tako jim ostajajo izključenost, brezposelnost in mamila.

Roman govori o varuški mojih otrok, ki je nedavno tudi sama izdala knjigo o svojem življenju. Napisala jo je skupaj z nekim novinarjem, postala je gledališka igralka. Vse to mi dokazuje, da so včasih stvari zares strašne, a jih je nekako mogoče popraviti, spet sestaviti. Seveda ne bodo popolne, a kljub temu dobre. Ne maram ljudi, ki se valjajo v svoji nesreči, ki jo imajo tako radi, da jo razkazujejo, na živce mi grejo depresivci!

Res je, torej se moram popraviti: ne maram depresivcev, ki se nočejo ozdraviti, ki se ne trudijo izvleči!

Da, dvakrat sem se lotila te metode, četudi primera nista povsem enaka: najprej s prijateljico Lydie Violet, ki ima hudo bolezen in ki je izjemno zabavna oseba, zato sem si želela, da bi njeno sporočilo doseglo veliko ljudi. Tako je nastala knjižica La vie sauve (Življenje rešuje), nato pa sva z boksarko Ayo Cissoko skupaj napisali roman o njenem življenju, kjer me nista zanimala le njena trda usoda priseljenke in njen športni uspeh, ampak predvsem njen odnos do bolečine.

Zelo rada sem pisala potrete pisateljev za Le Monde, lani pa sem nehote povzročila škandal s temo o pripravljalnih razredih, dvoletnem šolanju med maturo in vpisom na najbolj elitne visoke šole. Ti razredi so namenjeni najboljšim učencem, zadeva je zelo akademska in proizvaja francoski visoki kader, po mojem mnenju pa je nekakšen francoski kastni sistem. Članek je sprožil neverjetne reakcije. Seveda, bralci Le Monda so predvsem profesorji, državni funkcionarji, nekdanji študenti elitnih šol… Prav te žolčne reakcije so pokazale, za kako resen problem gre, zato sem mu lani posvetila tudi moj naslednji projekt: študente ene teh elitnih univerz, Science Po, sem peljala v učilišče s pretežno defavoriziranimi učenci, starimi 14 let. Ti so študentom pripovedovali o svojem življenju, študenti so to pod njihovim nadzorom zapisovali. Nato smo v Le Mondu objavili deset teh zgodb, zdaj pa so vse skupaj izšle tudi v knjigi z uvodno besedo, v kateri sem pojasnila, kako in zakaj je projekt nastal. In zelo vesela sem, da je ta knjižica naletela na veliko zanimanje.