Seznanimo se s staro gospo iz pritličja, ki ima vse od konca neke vojne težave s pravim poimenovanjem stvari, hornist in njegov nečak iz prvega nadstropja iščeta navdih za skladbo, ki naj bi dostojno pospremila konec sveta, tu sta mladi par in skrivnostno dekle iz mansarde. Vsi so podnajemniki v nekakšnem »hotelu Eksistenca«, stari hiši, ki jo nekega aprilskega dne začne oblegati vztrajno in ekscesno deževje. »Zunanjost se je krčila, bila zmeraj bliže; ker se svet ni mogel širiti navzven, se je ožet in prežet s slo po nečem novem širil v notranjost.« Hiša v naraščajočih vodah postane nekakšna sodobna tavajoča Noetova barka in bralca popelje do spoznanja: svet se je podrl, da bi se znova (in bolje) sestavil. Morda bi temu lahko rekli kar odraščanje ali spoznavanje samega sebe. Razen če se tam zgoraj škaf ni zares prevrnil?
Knjigo spremlja zgoščenka z avtorsko glasbo Janežičeve, Matevža Kolenca in še nekaterih drugih glasbenikov. Zgoščenka pa ni le priložena, je integralni del knjige z natančno določenimi mesti, ko naj bi bralec postal poslušalec. Literarni del kljub komunikativnosti (mestoma tudi neposrednemu nagovoru bralca) daje vtis nedokončanosti: množina pisav je zgolj začrtana, zorni koti pripovedovanja se (pre)hitro menjajo. Bralec si bolj kot dogajanje in like zariše razpoloženja, ki segajo tam nekje od ljubezenske (ra)združitve do nemirnega pričakovanja. V razpoloženja pomaga vstopati tudi glasba. Avtorica na neposredno zastavljena vprašanja, kako se kaj sliši, ponudi prepričljiv odgovor. H knjigi gre bolj kot k literarnemu delu pristopiti kot k zanimivemu vpogledu v glasbenikovo ropotarnico, njegov ustvarjalni proces, vztrajen poskus imenovanja (že uglasbljenih?) emocij. Odličnemu soundtracku in nedokončanemu romanu manjka »le« film.
