Pravkar minulo tradicionalno srečanje vodilnih svetovnih gospodarstvenikov in politikov v švicarskem Davosu je morda najboljši pokazatelj spremenjene evroklime. Lansko srečanje so zaznamovala živčna srečanja za zaprtimi vrati o tem, kako rešiti skupno evropsko valuto iz že skoraj smrtnega objema, zasebno pa so se sklepale stave, kdaj bo evrsko območje razpadlo in ali ga bo Grčija zapustila že pred poletjem ali šele na jesen. Letos so preroki evrskega sodnega dne poniknili neznano kam, mnogi od okoli 2500 udeležencev srečanja so našli tudi čas za uživanje v tamkajšnjih zimskih radostih in očitno so se lahkotnejšega vzdušja nalezli tudi sicer bojeviti protestniki, saj so letos iz Davosa svet obkrožili zvečine posnetki v Ukrajini porojene feministične skupine »Femen« z razgaljenimi oprsji. Ko je znotraj »odporne dinamičnosti« svetovnega gospodarstva, kar je bilo geslo tokratnega foruma, beseda nanesla na Evropsko unijo, je lanski »Grexit« (izstop Grčije iz evra) očitno zamenjal »Brexit« (britansko slovo od EU). Za to je poskrbel britanski premier David Cameron z dolgo odlaganim govorom o britanski prihodnosti v Uniji, ki ga je imel v parlamentu tik pred prihodom v Davos, ter napovedjo referenduma z enostavnim vprašanjem »ostati/oditi«. Ker je Cameronova dilema v bistvu vprašanje ohlapnosti klubskih pravil celotne EU, se je evro avtomatično znašel v drugem planu. Konzilij s predsednikom ECB Mariom Draghijem na čelu namreč zagotavlja, da bo preživel, sama Evropska unija pa se je znašla pred mnogo večjim izzivom, namreč, ali bo, potem ko je prejela Nobelovo nagrado za združevanje, začela razpadati po nekakšnem jugoslovanskem vzorcu.
Primerjava je zaradi številnih razlogov neprimerna, a v našem prostoru pri nekoliko starejši generaciji lahko slikovito pripomore k razumevanju težav, v katerih se je Evropska unija dejansko znašla. Za gospodarske krize bolj ali manj vemo, da so ciklične, pri čemer je njihov obseg pogosto – ne pa vselej – odvisen tudi od (ne)ustreznega nacionalnega gospodarskega in političnega ukrepanja. Politične težave, ki smo jim priča, sicer niso nove, a so se v preteklosti, ko so delovale predvsem kohezijske sile, zdele brezpredmetne. Skupna jedra, ki jih producira Bruselj, se da obiti s tako imenovanimi »opt-out« določili, tudi pri tako pomembnih dokumentih, kot je listina o temeljnih pravicah EU, in tudi pri skupni valuti. V bivši Jugoslaviji so se sporna skupna jedra nanašala na predlog iz leta 1983, ki je zahteval poenotenje učno-vzgojnega programa v vsej državi s čim bolj poenotenimi učbeniki. V ozadju pa je bila dejansko centralizacija države, ki je imela po ustavi iz leta 1974 že skoraj konfederalni značaj in je spodbujala kosovske in tudi vojvodinske želje po ohlapnejšem statusu znotraj Srbije. Če odmislimo naravo takratnega jugoslovanskega režima, je bila povezava rešljiva z nekaterimi »opt-outi«, a sta rigidnost politike in gospodarski kolaps, prežeta z nacionalizmom, peljala v krvavo dramo. Slobodan Milošević je tedaj Stambolićevo dokaj neartikulirano razmišljanje »kaj lahko Srbija naredi za rešitev jugoslovanskih težav« uspešno spreobrnil v »kaj mora Jugoslavija narediti, da zadovolji srbske interese«.
Z omenjeno izkušnjo v podzavesti poslušati nagovor Angele Merkel v Davosu je postalo posebej intrigantno. Vstopajoč v volilno leto je nemška kanclerka ostala zelo nedorečena glede nadaljnjih korakov reševanja evropske gospodarske in tudi ožje evrske krize. Pravzaprav je odprla vrata razmišljanju, kaj naj Evropa naredi v nemškem interesu, namesto da bi dala jasno vedeti, kaj namerava Nemčija storiti v evropskem interesu. Skozi tako odprta vrata pa lahko v Nemčijo in širše na staro celino vstopi marsikaj mračnega.
A bodimo optimisti. O evru kot neprimernem skupnem jedru so prepričani (zgolj konservativni in pa v na funtu upodobljeno kraljico zaljubljeni) Britanci. Nekaj je v EU še skeptičnih opazovalcev skupne valute, ki pa ji vse bolj zaupajo drugi, denimo Rusi, saj so vanjo pretopili več kot polovico deviznih rezerv. Ker jo japonska napoved valutne vojne postavlja pred nov izziv, pa bo za evro treba narediti kaj več od trenutnega zadovoljstva ob njegovem preživetju. Ker bo živ, kolikor bo živa Unija.
