Bolnik ni v središču zdravstvenega sistema, kar se ob sedanjem varčevanju še toliko bolj vidi. Pomembno je vse drugo, od stroškov do zaposlovanja. Nihče ne razmišlja o tem, da bodo ob skorajšnjem prostem pretoku pacientov ljudje odhajali v tujino, če bodo pri nas predolgo čakali, tja pa bo šel za njimi tudi denar. V Trstu lahko pridejo ljudje za preiskavo z magnetno resonanco na vrsto takoj, preiskava, za katero bodo kasneje dobili denar povrnjen, pa stane okoli 200 evrov. Tudi severna Slovenija ima na dlani Avstrijo z zelo razvito medicino.
Namesto da bi razmišljale, kako bi zadržale paciente, se slovenske bolnišnice trenutno ukvarjajo predvsem s svojim finančnim stanjem in zmanjševanjem stroškov. Zaposlenim vsak dan dopovedujejo, naj pazijo pri vsaki stvari. To slabo vpliva na strokovnost dela, bolniki pa medtem tudi po pol leta čakajo, da sploh pridejo do prvega ambulantnega pregleda. Ko ga dočakajo, jim včasih sporočimo, da bodo na operacijo čakali še 37 mesecev. Ob tem pa nismo ugotovili niti, kako zaposlene stimulirati, da bi naredili več za paciente. Nekdo v enem letu tako opravi 60 operacij, drugi 160, plačo dobita pa isto. Nujno bi potrebovali standarde in normative, kaj naj nekdo naredi za osnovno plačo. In seveda nagrado, če opravi več. Danes je sistem izredno tog, zato ni nobene racionalizacije in nobene odgovornosti do bolnika.
Čakalne dobe izstopajo prav v ortopediji, sami pa ste pozvali k nadzoru čakanja bolnikov v vaši bolnišnici. Lahko boljši nadzor brez dodatnega denarja skrajša čakalne dobe?Delno je problem tudi v pomanjkanju denarja, delno pa v njegovi razdelitvi in organizaciji dela. Danes ni niti pregleda, koliko ljudi predolgo čaka pri posameznem zdravniku, niti nihče ne ugotavlja, kaj prispeva k velikih razlikam. Pogledati bi morali, če karikiram, kako je Jože iz Spodnjega Dupleka prišel v sistem in koliko časa je čakal. Danes tega ne vemo.
Zdravstvo je nepregledno tudi, ko gre za pravice. Obljube na papirju vse pogosteje trčijo ob pomanjkanje denarja.Bolnik težko ugotovi, kaj dobi, če ima urejeno zavarovanje. Nujno zdravljenje je res krito v celoti, a tisti, ki nimajo zelo očitnih simptomov, včasih do zdravljenja ne pridejo dovolj hitro, saj čakajo na prve preglede. To je na koncu najdražje. Nekdo z deformacijo stopala ali zožitvijo spinalnega kanala, ki ga boli hrbet, je zaradi čakanja zelo dolgo v bolniškem staležu, saj ima težave pri gibanju. Če seštejemo čakanje na diagnostiko, operacijo in rehabilitacijo, lahko delovno okolje človeka izgubi tudi za tri leta, namesto da bi bil v pol leta že zdrav.
Ob zelo oddaljenem datumu za prvi pregled mnogi zanj sicer plačajo iz lastnega žepa, saj računajo, da bodo zaradi tega v javnem sistemu v nadaljevanju prej na vrsti. Samoplačniški sistem teče vzporedno z javnim, ločnice pa ni. Če je nekaj že v košarici pravic, v resnici ne bi smelo biti potrebe po takšnem plačevanju. Ljudje naj bi plačevali za tisto, česar v košarici pravic iz obveznega zavarovanja ni.
Ob tem se v istih pravicah prepletata dopolnilno in obvezno zavarovanje. Takšnega čudnega sistema nimajo v nobeni drugi državi. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije posluje z izgubo, zavarovalnice, ki ponujajo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, pa imajo milijonske dobičke.
V Iniciativi pripravljate svoj predlog zdravstvene reforme. Bi sedanje dopolnilno zavarovanje ukinili?Da. Obstoječa masa denarja v zdravstvenem zavarovanju ne omogoča kritja vseh pravic, zato bi se morali dogovoriti, katere naj imajo pri financiranju prednost. Za druge bi morali ljudje imeti možnost dodatnega zasebnega zavarovanja. Ugotoviti pa moramo, kakšen model zavarovanja hočemo in koliko denarja smo za to pripravljeni prispevati. Sam se zavzemam za socialno zavarovanje, pri katerem bi vsaj 80 odstotkov zdravstvenih storitev krilo obvezno zavarovanje. Preostalo bi bilo na trgu, pri čemer pa bi morali javno in zasebno jasno razdeliti. To lahko naredimo z eno javno zavarovalnico ali pa štirimi zasebnimi. Vse bi bilo boljše od sedanjega stanja, ko je psevdozasebni sistem priključen na javnega, finančne težave zdravstvene blagajne pa se rešujejo z ostrimi rezi v bolnišnicah. Ozavestiti pa bo treba tudi, da zdravje in zdravstvo staneta in da je pomembna tudi preventiva, vključno s skrbjo za lastno zdravje.
Se kot ortoped pogosto srečujete s slabo skrbjo pacientov za zdravje?Ljudje, ki jih zdravimo, so pogosto predebeli in se premalo gibljejo. Če ne krepimo mišic trupa in hrbta, je veliko obiskov ortopedskih ambulant zaradi različnih bolečin, nategnjenih mišic... Naši pacienti so tudi mladi, ki večino časa presedijo za računalnikom, ne le starejši ljudje.
Katero zdravljenje po vašem ne sodi v osnovno košarico pravic in bi bilo torej lahko v prihodnje vključeno v zasebna zavarovanja?O tem ne želim razglabljati brez analiz, bistvena pa je ločitev javnega od zasebnega. Tudi zdravniki bi se morali odločiti, ali želijo delati samo v javnem ali samo v zasebnem sistemu.
Vaši načrti se v veliki meri prekrivajo z dosedanjimi poskusi zdravstvene reforme, tudi z razmišljanji sedanjega ministra Tomaža Gantarja. Gantar je napovedal tudi več reda v organizaciji zdravstva. Bi sami ortopedske operacije še naprej dovolili opravljati v vseh bolnišnicah, kjer jih opravljajo danes?Obstoječi sistem moramo pospraviti tudi s tega vidika. Definirati je treba, katere regionalne bolnišnice smejo opravljati vse, kar so do zdaj. Za to morajo imeti dovolj veliko število pacientov, torej izpolniti neko minimalno kvoto operacij, ki še pomeni varnost. Če nekje opravijo premalo operacij, ni dobro, da bi jih še naprej opravljali. To velja za vsako stroko v zdravstvu, ne le za ortopedijo.
Ne smemo pa o kakovosti v regionalnih bolnišnicah govoriti kar prek palca – na splošno stroka v Sloveniji dela dobro, organizacija pa je tista, ki je na psu. K temu prispeva tudi slabo urejen sistem financiranja, zaradi katerega ena bolnišnica za isto storitev dobi več, druga pa manj denarja. V Iniciativi si želimo, da bi bila operacija kile enako plačana v Murski soboti, Izoli ali pa v Ljubljani. Ob tem moramo seveda definirati, kaj so res terciarne storitve, ki so danes vključene v pavšalne zneske, in za te najzahtevnejše storitve plačati več kot za druge. Zdaj se denar brez jasnih kriterijev preliva znotraj bolnišnic, pa tudi znotraj celotnega zdravstva.
Opozarjate tudi na nepreglednost pri javnih naročilih. Pri katerih denar najbolj odteka?Najbolj pušča pri naročilih male vrednosti, za katera ni potreben javni razpis. Teh naročil je zelo veliko, zato puščanje po kapljicah na koncu pomeni ogromne zneske, nad tem delom naročil pa je zelo malo pregleda. V Iniciativi želimo doseči standardizacijo postopkov naročanja, tudi za male vrednosti, in standardizacijo materialov. Tako bi vsaka bolnišnica vnaprej vedela, kakšne materiale kupuje za posamezno operacijo in koliko denarja lahko plača zanje – ni sprejemljivo, da so razlike v ceni tudi po petkratne ali desetkratne. Pritegniti želimo pravnike in ekonomiste, da bi skupaj pripravili osnove za te spremembe. Pripravili bomo predloge in jih dali v razpravo, ne glede na to, katera vlada bo na oblasti. Če bomo čakali, da bo nekaj naredila politika, ne bo iz tega nič.
Po vrnitvi z nemirnega nigerijskega juga ste pripomnili, da so Zdravniki brez meja kot celota bistveno bolje organizirani kot marsikatera slovenska bolnišnica. Zakaj tako mislite?Denar, ki pride v to humanitarno organizacijo, je zaseben. Organizacija mora zato natančno pojasnjevati, koliko ljudi so z njim oskrbeli in kakšni so rezultati. Zelo natančno je tudi izračunano, koliko suporta, na primer logistike in administracije, zdravniki potrebujejo za svoje delo. V Sloveniji ni vnaprej jasno, kolikšen delež denarja, ki je na voljo, naj bolnišnica porabi neposredno za zdravljenje, koliko pa za vse drugo. Zdravniki brez meja so zaradi svoje transparentnosti stoletja pred slovenskim zdravstvenim sistemom.