Verjamem, da je tako. Ko je pred leti v kliničnem centru umrla moja stara mama in so neznanci iz njenega trupla ukradli uhane, mi je takratni direktor kliničnega centra po telefonu rekel: »Nič ne moremo narediti, pri nas takšne stvari izvajajo organizirane skupine in mi jim tega ne moremo preprečiti.« Sicer so se nam pisno opravičil za krajo, ampak nikoli niso raziskali, kdo je uhane ukradel in nihče ni bil niti s kakšnim opominom kaznovan za plenjenje trupla.
Direktor, ki misli, da nič ne more narediti, mora po mojem mnenju odstopiti. Pravi vodje priznajo odgovornost in pravi vodje najdejo rešitev. Izgovarjanje na sistem je prazno izgovarjanje – vodje najdejo pot, vedno!
Napake se seveda dogajajo, in to povsod. Glavna razlika med podjetji, ki delamo na trgu v konkurenčnem gospodarskem okolju, in javnim sektorjem je v tem, da si podjetniki ne moremo privoščiti istih napak znova in znova.
Ker če podjetniki preveč pogosto delamo napake, se zadeva konča s stečajem. Delavci so odpuščeni, lastniki pa ostanejo brez premoženja. Če v javnem sektorju ali v državnih podjetjih, recimo bankah vse zajeb***, pa je to samo tema pogovorov na njihovih predolgih sestankih in kolegijih. Delajo pa še naprej po starem in lepa plača vsak mesec točno na računu.
Se zato razburjam? Niti ne.
Mislim, da se bo zadeva kdaj uredila? Ja, mislim, da bodo enkrat delavci v javnem sektorju in državnih podjetjih zaslužili v povprečju manj kot pa delavci v »ta pravih« podjetjih. Tako bi bilo pravično. Ker delajo manj in ker so njihova delovna mesta bolj zaščitena. Ampak to se pri nas ne bo zgodilo še tako kmalu. Verjetno bomo morali počakati še kakšno desetletje ali dve. Sicer pa, da se razumemo, sem optimist. In vem, da se stvari premikajo na bolje. Samo malo prepočasi …
V resnici sem na javni sektor malce ljubosumen. Oni so v resnici pravi marketinški strokovnjaki, boljši so od nas, ki mislimo, da se na marketing in prodajo spoznamo.
Recimo zdravniki so si svoj marketinški problem že zdavnaj rešili. Denar na njihove račune priteka, ne glede na to kako uspešni so. Celo obratno, več je bolnih, več zaslužijo...
To je pravi marketing! Ali pa recimo bankirji. Zakaj bi se trudili z boljšimi storitvami, zakaj bi se trudili s prodajo, če pa je dovolj, da se na par večerjah s politiki dogovorijo za dokapitalizacijo. Podobno velja za TEŠ itd.
Vsi ti in podobni so spretni prodajalci, našli pa so tudi poslovni model, kjer se zelo počasi odkrije, da slabo ali nič ne delaš. Ja, svet vodijo majhne, dobro organizirane skupine ljudi, ki imajo (v resnici, ali pa samo navidezno) neko znanje in informacije in le to spretno uporabljajo za pridobivanje koristi za svoje člane. Spretni so, ampak v njihovi koži, pa vseeno ne bi bil.
Zakaj sem komentiral zgodbo s kliničnim centrom? Ker je v tem tudi podjetniška, prodajna lekcija. Na svojih predavanjih uporabljam Klinični center za primer, ko razlagam, da se podjetniki ne smemo primerjati s konkurenco. Ker, če se primerjamo (samo) s konkurenco, lahko hitro ugotovimo, da smo dovolj dobri. Če se recimo direktor kliničnega centra primerja z ostalimi bolnicami v Sloveniji, potem hitro ugotovi, da je zelo dober in da spremembe niso potrebne.
Ampak primerjati se Klinični center ne bi smel z drugimi bolnicami v Sloveniji, pač pa recimo s kakšnim ljubljanskim hotelom. V hotelih so recepcije lepše, kot pa je sprejemnica na urgenci v kliničnem centru. Do mnogih hotelov se lahko z avtom pripeljemo čisto do vhoda in postrešček nam avto tudi parkira, če to želimo (pride prav, ko na pregled pripelješ staro mamo na vozičku …). V recepciji so udobni stoli, na vrsto pa pridemo praktično takoj.
V kakovost storitve kirurga se jaz seveda ne morem vtikati. Ampak recepcijo, prijaznost in hitrost sprejemanja pacientov, to pa lahko vsak komentira. Če bi se direktor kliničnega centra primerjal z direktorjem hotela, bi hitro ugotovil, da je veliko, veliko slabši. Ugotovil bi, da z bolnimi ljudmi, dela slabše, kot v povprečnem hotelu delajo z zdravimi.
Se spomnite fotografije Boruta Pahorja, ko je bil na zdravljenju v Kliničnem centru? Lepa pižama, a ne? Zakaj v hotelih dobimo lepe debele brisače in lepe kopalne plašče, v bolnicah nas pa oblečejo kot zapornike? A grde pižame pomagajo bolnikom hitreje ozdraveti?
Podjetniki se moramo vedno primerjati z nekom, ki res dobro dela s strankami, ne pa samo s konkurenco.
Kaj sicer počnem danes?
Pripravljam jutrišnje predavanje. Predavanje imam sicer že nekaj časa v glavi in tudi na prosojnicah, ampak sedaj je čas za zadnje spremembe. Poleg tega pregledujem prodajna pisma, brošure in spletne strani udeležencev marketinške superkonference. Obljubili smo jim brezplačen »specialistični« pregled. Vsak, ki bo to želel, se bo lahko na konferenci posvetoval z vsaj desetimi specialisti z različnih področij. Poudarek konference je na svetovanju, na konkretnih rešitvah in manj na klasičnih predavanjih.
Udeležencev bo okoli 300, kar je v teh časih za Slovenijo lepa številka. Vseeno pa nisem zadovoljen. Zakaj ne? Ker smo se morali preveč truditi, da smo prišli do te številke. Včasih je šlo lažje in več smo zaslužili. Spet sem bom moral spomniti nekaj novega, nekaj drugačnega. Tudi v našem poslu (poslovno) izobraževanje se stvari ves čas spreminjajo. Če bi delali tako, kot smo pred desetimi ali petimi leti, nas več ne bi bilo.
Seveda sem optimist in upam, da bo bolje.
Ampak upanje je zelo slaba poslovna strategija. Običajno vodi v stečaj. Vsak podjetnik se mora ves čas spraševati, kaj bo naredil, ko bo šlo kaj narobe. Ne, če bo šlo kaj narobe. Kar narobe bo nekaj šlo, to je 100% zanesljivo. Samo ne vemo še kdaj. Tako kot v šahu moramo dobro razmisliti, kakšna je naša trenutna pozicija in kakšne poteze so nam na voljo.
Danes mi bo morda celo uspelo celo skočiti v trgovino po kakšno novo srajco in kravato. Na konferenci bo tudi fotografinja in žena pravi, da ne bi bilo fino, če bom na fotografija enako oblečen kot na lanski konferenci.
Aja, pa še komentar komentarja, ki sem ga včeraj dobil na ta dnevnik na mojem Facebooku:
»…veliko postoriš čez dan, skoraj ne bi verjela, da ima tvoj dan ravno tako 24 ur kot moj .... bo treba še bolj racionalizirat porabo časa ... vsaka čast, le tako naprej ...«
Moj odgovor na tole? Noben uspešen podjetnik, direktor v resnici ne dela tako hitro, tako intenzivno, tako zbrano, kot bi lahko. In tudi jaz pogosto zabušavam.
Ampak delamo pa veliko več in veliko hitreje in veliko bolj zbrano, kot večina!
Že ta dnevnik poglejte, ki ga napišem takole mimogrede v 30 minutah … Toliko večina Slovencev ne napiše v enem letu. Še mnogi dijaki in študentje toliko ne napišejo v pol leta.
A kje sem se naučil hitro desetprstno tipkati? Vpisal sem se na tečaj za tajnice. To je bilo še v študentskih časih. Na tečaju nas je bilo 40, jaz sem bil edini moški. Splačalo se je. Ena mojih najboljših investicij v znanje do sedaj.
