Arhivi so po navadi zaprašeni in uporabnikom odtujeni, a kot je poudaril dr. Mirko Cuderman, naj bi Slovenski zborovski arhiv živel in bil namenjen izposoji za vse zainteresirane – zborovodje, pevce, študente. Arhiv je v glavnem osebna donacija Mirka Cudermana, gre pa tudi za arhiv zbora Consortium musicum, ki ga je ustanovil in vse do nedavnega vodil prav on. Zborovsko literaturo, ki obsega izjemnih 60.000 enot, je starosta med slovenskimi zborovodji zbiral več kot pol stoletja, zajemal pa je bisere tako iz slovenskega kot tudi evropskega prostora; v prostorih uršulinskega samostana je arhiv ob pomoči sodelavcev dokončno uredil v zadnjih dveh letih.
Tam zdaj najdemo številne slovenske oratorije, kantate, maše in posvetne skladbe naših komponistov, med kupi urejenega arhivskega gradiva pa tudi zbirke večjih vokalnih opusov evropskih skladateljev kot tudi bolj sodobna dela in celo pesniške zbirke slovenskih poetov, ki so služili pri navdihu slovenskim glasbenikom. Poseben prostor so dobile plošče, kasete in zgoščenke slovenske in svetovne zborovske glasbe, ob pomoči tehnologije pa je zvočni material na voljo tudi za presnemavanja. V arhivu najdemo tudi domače in tuje priročnike ter slovenske posvetne in cerkvene glasbene revije, ki so izhajale v Sloveniji. Kot smo lahko slišali tudi na odprtju, se Slovenija uvršča v sam svetovni vrh zborovskega petja in tudi zato je ta arhiv neprecenljive vrednosti, saj naj bi spodbujal tudi nadaljnji razvoj zborovstva pri nas.
Arhiv, kot ga drugi nimajo
Predsednik nadzornega sveta Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (JSKD) mag. Franci Pivec je poudaril, da je odprtje slovenskega zborovskega arhiva pomemben dogodek za slovensko nacionalno kulturo, sploh ker je zborovsko petje najbolj razširjena oblika ljubiteljske kulture na Slovenskem in je hkrati bistvena sestavina naše narodove identitete. »Jacobus Gallus nam je odprl vrata v svet, skozi katera se že stoletja potrjuje naša nadarjenost za zborovsko glasbo. Vendar je upravičen strah, da se zavest o pomenu zborovstva izgublja, predvsem v kaosu virtualne kulture, zaradi česar se dela neprecenljiva škoda. Toda ravno zaradi določenih karizmatičnih osebnosti, kot je denimo Cuderman, ki pa pri svojem delu ni imel vedno podpore, a je bil vedno požrtvovalen, se pesem ohranja. Tako popolne dokumentacije o slovenski nacionalni zborovski kulturi, kot je zdaj zbrana v tem arhivu, ne premore noben narod,« je prepričan Pivec.
Direktor JSKD mag. Igor Teršar se je v besedah sprehodil po Cudermanovi poustvarjalnosti, poudaril neizbrisen pečat, ki ga je zaslužni zborovodja dal našemu zborovstvu, pri tem pa izpostavil: »Izjemni so njegovo znanje, glasbeni spomin, energija in muzikalnost, kar ga uvršča v vrh evropskih zborovodij.« Cuderman deluje na treh ravneh, poustvarjalno, organizacijsko in muzikološko; medtem ko je programsko in umetniško zasnoval več sto koncertov, je seznanil Slovence z biseri iz svetovne in slovenske zborovske zakladnice, pa tudi z vokalno-inštrumentalnimi deli ter poskrbel za številne krstne izvedbe. Vodil je najvidnejše slovenske zbore, nekatere je tudi ustanovil – med njimi zbor ljubljanskih bogoslovcev, zbor ljubljanske stolnice, Consortium musicum, Komorni zbor RTV Slovenija, Slovenski komorni zbor, ki je ravno po njegovi zaslugi postal prvi in za zdaj edini profesionalni zbor pri nas, in Slovenski oktet. Teršar je še posebej izpostavil glasbeno društvo Consortium musicum, ki ga je Cuderman ustanovil leta 1968, da bi poustvarili velika domača in tuja vokalno-inštrumentalna dela. Sploh je bil ta zbor nekaj posebnega: v štiridesetih letih neprekinjenega delovanja ni nikoli zamenjal ne zborovodje ne programske usmeritve. V zboru je doslej prepevalo skoraj 400 pevcev, na več kot 400 koncertih pa so izvedli čez 600 različnih skladb in sodelovali s 40 dirigenti, tudi Ricardom Muttijem, Hartmutom Hänchenom, Uwejem Gronostayem, Theodorjem Guschlbauerjem, Milanom Horvatom, Marisom Jansonsom, Tönujem Kaljustejem in drugimi.
S kolesom po note
Ob odprtju je spregovoril tudi Mirko Cuderman. Povedal je, da je v glasbo vstopil kot popoln samouk, njegova glasbena čitanka je bila Mohorjeva Pesmarica, ki jo je priredil Jakob Aljaž. Najprej se je naučil brati violinski ključ, pozneje, prisiljen, tudi basovskega. A cerkveni zbor v Preddvoru, od koder Cuderman izvira, je imel majhen repertoar, in ko je zbor prevzel, se je odločil, da ga bo obogatil. Tako se je začelo njegovo več kot petdeset let trajajoče zbiranje dragocenega gradiva. Profesor na kranjski gimnaziji Peter Lipar ga je napotil v Ljubljano, kjer naj bi se dobile note. Cuderman je sedel na kolo, skorajda brez denarja v žepu, se prebil mimo mitničarja brez plačila cestnine in se znašel pred DZS, ki je že poznala oddelek z muzikalijami. »Tam sem zbiral note, ves čas držeč se za žep, če bo denarja dovolj, nato sem dal note v aktovko, aktovko na kolo in se odpeljal nazaj na Gorenjsko. Ves ta notni material, ki sem ga potem prinašal od vsepovsod, je bilo zame popolno odkritje.«
Pozneje, ko se je pri Stanku Premrlu začel učiti kontrapunkta in harmonij, ga je tudi on oskrboval z določenimi zborovskimi notami. Takrat je Cuderman, ki se je vmes preizkušal kot skladatelj, pravzaprav ugotovil, da je že toliko vrhunskih stvari napisanih, »da sam ne bo uničeval papirja«. »Od takrat naprej sem se posvetil izključno reprodukciji,« pravi. Osem let je zbiral literaturo doma, nato je leta 1956 odšel na študij na Dunaj. Njegova prva misel je bila, kje bo tam kupoval note. Ko je našel pravo knjigarno in v njej celo poslovodkinjo iz Celja, se je posebna vez med njima le še okrepila: dovolila mu je, da je obrnil naokrog prav vse note v vseh štirih prostorih knjigarne, in kar je bilo zanj uporabno, je potem počasi vozil na Koroško. Od tam naprej so njegovi prijatelji poskrbeli, da je notni material prišel v Ljubljano. Cuderman je pozneje obiskoval tudi druge evropske prestolnice. V Budimpešti jim je menda dobesedno izpraznil knjigarno z notami, večkrat je bil tudi v občasno revolucionarni Pragi, in niti to ga ni odvrnilo od cilja, da domov v Slovenijo odpelje vsaj nekaj atraktivnih zborovskih skladb.