Na vlak novega trenda so se vkrcali tudi največji in najbolj cenjeni založniki: potem ko je gigant Random House plasiral Petdeset odtenkov sive, je Penguin rekrutiral predsednico ameriškega združenja pisateljev romanc Sylvio Day in izdal (za zdaj še nedokončano) erotično-ljubezensko trilogijo Crossfire. Prvi del, Predana, že danes velja za najbolj prodajano knjigo v zgodovini Penguina, drugi del, Prevzeta, pa je ravno tako gladko pometel s konkurenco, vključno z Nadomestnimi volitvami, dolgo pričakovanim romanom mame Harryja Potterja J. K. Rowling. Predano smo pred kratkim dobili tudi v slovenskem prevodu pri Mladinski knjigi.
Erotika z »okusnimi« platnicami
Že vizualna podoba Predane kaže, da erotična literatura ni več namenjena ozkemu krogu bralcev. Če so platnice erotičnih romanov nekdaj krasila naga prepletena telesa, zaradi katerih ste knjige najraje prebirali v zasebnosti doma, so na platnicah sodobnih erotičnih izdaj stilizirani modni predmeti na skrivnostnem, temnem ozadju. V primeru Petdesetih odtenkov so to kravata, maska in starinski ključek, pri trilogiji Crossfire pa zapestni gumbi in obesek za ključe – takšna »okusna« zunanja preobleka signalizira, da gre za branje, ki ni »umazano«, temveč je ravno dovolj spodobno, da ga lahko postavimo v izložbe in ponudimo širšemu bralstvu.
Predano sicer oglašujejo kot novo generacijo knjig v slogu Petdesetih odtenkov – bila naj bi bolje napisana, imela naj bi neodvisno in močno junakinjo ter sploh bolj kompleksno zastavljeno zgodbo. Komentar na te trditve? Ajej, ajej. Raje prikimavam teoriji o literarnih klonih. Glavne značilnosti Petdesetih odtenkov se namreč neposredno zrcalijo tudi v Crossfiru. Glavni junak Gideon je tudi tokrat ekstremno postaven, posesiven, bogat in dominanten alfa moški. Je milijonar, ki (spet) trpi zaradi temne preteklosti in otroških travm – trpljenja ga lahko odreši le prava ženska. Eva naj bi bila »emancipirana« različica Ane iz Petdesetih odtenkov: je premožna, bolj izkušena in samozavestna, odprta do lastne seksualnosti, poleg tega ima tudi sama temno skrivnost.
A to ne spremeni dejstva, da se, tako kot druge junakinje erotičnih romanc, poda v patološko naravnan soodvisniški odnos z marsikatero patriarhalno konotacijo. Med njimi na primer to, da jo dragi zasleduje, nadleguje, ji prepoveduje stike z drugimi moškimi in na različne druge načine »označuje svoj teren«, kot je njegovo posesivnost ljubko opisala Dayeva. Junakinja se mu upira in bolj ali manj malodušno protestira, a se sčasoma sprijazni, da ubogi moški enostavno ne zna kazati čustev – zato mu pač odpusti. Njuna romanca je toliko bolj sladka, ker poteka v luksuznem svetu visoke mode in »biznisa« ter med lepimi telesi, serviranimi neposredno iz solarija in fitnesa. Na tem mestu bi lahko spustili še kakšno pikro na račun nerealnih situacij ali klišejskih fraz v tem romanu, a je veliko bolj kot to izzivalno neko drugo vprašanje: v čem je pravzaprav potentnost tega žanra? Zakaj nagovori tako veliko število bralk? In – ali dejansko prinaša kaj novega?
Prst v anus, potem zaročni prstan
Kar zadeva odgovor na zadnje vprašanje, se številni osredotočijo na eksplicitne opise spolnosti: v Petdesetih odtenkih je to sadomazohistični seks, v Crossfiru pa »živalski« seks – z znano ekshibicionistično epizodo, ko junak analno stimulira junakinjo le nekaj korakov od svojega nevednega brata. Takšni opisi niso novi in v žanru erotike z lahkoto najdemo še kaj bolj nekonvencionalnega. Novo je to, da tokrat nismo na področju erotike, temveč romance – torej ljubezenskega romana. In spolnost je v romanih te vrste vedno v funkciji razvoja in poglobitve ljubezenskega odnosa, ki se konča z emocionalno potešenim parčkom, poroko in otroci. Točno v tem je tudi moč novega erotično-romantičnega fenomena: ne toliko v novih elementih, temveč v izvirni žanrski zlitini iz sestavin, ki jih do zdaj nismo kombinirali. Skratka, najprej prst v anus, potem zaročni prstan – definitivno nova kombinacija.
Pred erotično manijo, ki smo ji priče zadnje leto, je bralce obsedala vampirska romanca SomrakStephenie Meyer, njeni kritiki pa so že tedaj prišli do podobnih ugotovitev: da uspeh romana leži v nenavadni kombinaciji različnih žanrov in dvojnosti sporočil, ki iz tega izhajajo. Somrak je med drugim kombiniral platonsko romanco in erotične fantazije, kritika pa je ugotavljala, da tovrstna dvojnost odraža značilnosti sodobne zahodne kulture, v kateri sočasno delujejo konfliktne ideologije in iz njih izhajajoče ambivalentne zahteve. Isto ugotovitev lahko apliciramo na fenomen romanov v »slogu Petdesetih odtenkov«.
Omenjene konfliktne ideologije in ambivalentne zahteve sodobne družbe se še posebno lepo pokažejo na primeru ženske seksualnosti in identitete, ki jo obravnavajo naši romani. V zahodni kulturi še vedno cenimo tradicionalne vrednote: zvestobo, spolno abstinenco in monogamnost. Poleg tega smo prepričani, da je ključ ženske sreče v harmoničnem razmerju z moškim in da je najbolj pomembna ženska funkcija še vedno izražena v vlogi žene in matere. Po drugi strani so našo družbo zaznamovale pridobitve emancipacije in seksualne liberalizacije, zato velja prepričanje, da naj osvobojene in neodvisne ženske zadovoljijo svoje čutne apetite in uživajo v pestri, ne nujno monogamni spolnosti. Temu včasih revolucionarnemu nagovoru se danes pridružuje še potrošniška logika – ta žensko nagovarja kot potrošnico, ki naj zajame življenje s polno žlico ter s pomočjo pestre ponudbe storitev in dobrin ugodi imperativu po nenehnem uživanju. Krog nasprotij se sklene, ko ta isti potrošniški sistem postavi žensko pred visoke lepotne standarde ter jo spet spodbudi k asketskemu nadzoru in samoomejevanju lastnega telesa.
Užitek v kontradiktornih sporočilih
Nove erotične romance odražajo te protislovne zahteve in nanje hkrati tudi odgovarjajo. Izpolnjujejo sanjarije o popolnem moškem – rahločutnem princu na belem konju in obenem skrivnostnem temnem vitezu. Ponujajo mit o idealni ljubezni in poroki kot končni realizaciji zrele ženske osebnosti. Znotraj varnih okvirov patriarhata ponujajo še erotične fantazije o prepovedanih užitkih, odgovarjajo na potrošniški imperativ samougajanja in samorazvajanja, častijo kult lepote in popolnega telesa. Junakinja Eva v Crossfiru izvrstno uteleša ta nasprotja: je ženska, ki se rada pregreši pri dobrotah, a ima obenem idealno postavo, ki jo vzdržuje s predano vadbo; je zvesta partnerica, ki bo za vedno ostala z enim moškim, a bo kljub temu imela divje spolno življenje. S preigravanjem tovrstnih sporočil erotične romance nagovarjajo zelo raznoliko bralno občinstvo – tako sodobne izobraženke kot bolj »tradicionalne« gospodinje. Te roman gotovo berejo na različne načine, a sočasno očitno črpajo neki užitek v igri nasprotujočih si ideologij, ki obojim omogoča, da izživijo kakšno »prepovedano« fantazijo.
Na koncu moramo čestitati tako žanru romance kot sodobni družbi na splošno za sposobnost prilagajanja in logiko integracije nevarnih sestavin v svoj sistem. Kot pojasnjuje ena največjih poznavalk romance, Janice Radway, je romanca temeljno vezana na žensko izkušnjo patriarhata: raziskuje možnosti adaptiranja in spreminjanja ženske identitete in seksualnosti, a znotraj tradicionalnih institucij in struktur. Če nadaljujem misel Radwayeve, bi lahko rekla, da je ravno integracija novih seksualnih in vedenjskih praks v institucijo heteroseksualnega monogamnega zakona dokaz trdoživosti žanra romance, ki je s sprejemanjem novih elementov, ki so mu bili še včeraj tuji, obdržal svoje temeljne značilnosti. Po drugi strani je to dokaz fleksibilnosti in dolgoživosti tradicionalnih struktur, ki po treh valovih feminizma in neštetih govorih o ženski emancipaciji še vedno prežemajo našo »postfeministično« družbo.
