Nastopi z orkestri. To pa še zdaleč niso njegovi najpomembnejši uspehi. Nedavno je na akademiji med 64 kandidati za orkestrski abonma zasedel prvo mesto, nato pa je skupaj s Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo izvedel delo Pierre-Philippa Bauzina Poema za saksofon in orkester, ki mu je bila po občutkih zelo ljuba. V lanskem akademskem abonmaju je skupaj s simfoniki RTV Slovenija krstno izvedel Koncert za saksofon in orkester slovenskega skladatelja Mira Paškvana, za kar je prejel tako imenovano veliko Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. »Krstna izvedba mi je bila v veliko čast, to je bila tudi velika odgovornost.« Že prej mu je Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani za izjemne dosežke podelil Škerjančevo nagrado. Med najboljšimi je bil tudi leta 2008, ko je prišel v finale uglednega dunajskega tekmovanja Mladi evrovizijski glasbenik. Takrat je igral ob spremljavi Dunajskih simfonikov in dirigenta Aleksandra Markovića, ki te dni v Ljubljani dirigira Wagnerjevega Letečega Holandca. »To je bila sploh moja prva takšna izkušnja s tujino; takrat pri nas še ni bilo finalnih izborov, na RTV Slovenija so se odločili, da bodo na Dunaj poslali saksofon, in tako sem šel.« Lani spomladi je igral tudi z Orkestrom Slovenske filharmonije, s katerim je izvedel zahtevno Fantazijo za saksofon in orkester Heitorja Ville-Lobosa.
Nagrade. Gričar je v solistični igri dvakrat zmagal na Tekmovanju mladih slovenskih glasbenikov (Temsig). Tekmoval je tudi na drugih mednarodnih tekmovanjih in pobiral prve nagrade – na primer v Požarevcu in Kopru. Lani je postal najmlajši zmagovalec uglednega mednarodnega tekmovanja saksofonistov Marco Fiorindo v Italiji, še večji uspeh pa je bilo drugo mesto na mednarodnem saksofonističnem simpoziju in tekmovanju ISSAC oktobra lani na Glasbeni šoli Schwob Državne univerze Columbus v RiverCentru v ZDA. Komisija se je za izbrance z vsega sveta odločila na podlagi posnetkov, nato je izbrala štirideset saksofonistov, ki so se pomerili v treh etapah. Gričar se je kot najmlajši prebil kar med šest najboljših in si nato s finalnim nastopom prislužil drugo nagrado. »Nikoli ne veš, kako potekajo tekmovanja in na kaj bo žirija pozorna. Cilj mi je bila uvrstitev v drugo etapo, tako da je bilo finale zame izjemno presenečenje.«
Študent – profesor. Na akademiji študira pri profesorju Matjažu Drevenšku. Nič manj ni za njegove uspehe zaslužen profesor Dejan Prešiček, s katerim sta sodelovala na srednješolski stopnji. Prve korake ob saksofonu pa je naredil v rodnem Trebnjem, kjer je pri devetih letih stopil v razred Davida Kocijana. Takrat še ni vedel, kateri inštrument se bo učil, mislil je celo, da bo to klarinet. »Starši so me dali v glasbeno šolo, nihče pa takrat še ni vedel, ali bom sploh uspešen in ali bom hotel vaditi. Takrat na šoli ravno ni bilo ne trobente ne klarineta, kar sem bil pripravljen igrati. Čisto po naključju mi je potem v roke prišel saksofon.«
Francoska šola. Jan Gričar bo v letošnjem letu zaključil prvo stopnjo bolonjskega študija na ljubljanski akademiji. Svojo pot bi rad nadaljeval v tujini, spomladi se odpravlja na sprejemne preizkuse na pariški konservatorij (Conservatoire National supérieur de musique et de danse de Paris). Želi si k profesorju Claudu Delanglu, pri katerem je že obiskoval mojstrski seminar. »Všeč mi je francoska saksofonska šola, estetsko mi je najbližja; najprej se vse tehnično izpili do potankosti, šele nato se gradi predstava o glasbenem delu in se poglablja v izraznost.« Profesor Delangle velja za strogega profesorja, ker je izjemno zahteven, a ravno to ga zanima.
Komorna igra. Gričar ni le odličen solist, precej dobro se znajde tudi v komornih zasedbah, aktualen je ta hip kvartet ColorFour, ki ravno tako žanje izjemne uspehe: so prvonagrajenci tekmovanj v Trevisu, Beogradu in Ljubljani. »Štirje saksofoni so precej atraktivni; že sam zvok saksofona je izjemno zanimiv, štirje različni pa še toliko bolj. Poslušalci imajo to radi.« Niso prva takšna zasedba pri nas, že pred leti se je denimo uveljavil kvartet 4Saxes, kjer igrata profesorja Prešiček in Pupis, profesor Drevenšek pa je član Zagrebškega kvarteta saksofonov. Literature je kar nekaj, med najbolj znanimi je Kvartet Aleksandra Glazunova. Saksofoni seveda ne igrajo le skupaj, poleg klavirja lahko saksofon odlično zazveni tudi s klarinetom, fagotom, flavto.
Saksofon in orkester. Simfonični orkester pravzaprav ne potrebuje tega mladega inštrumenta, saj ga ni v standardni zasedbi in zahtevajo ga le redka dela. Idealen je za big bande in druge jazzovske sestave, v klasični glasbi pa se recimo pojavi v Slikah z razstave Musorgskega, v Ravelovem Boleru ali v Jazz suiti Šostakoviča, kjer so v zasedbi celo štirje saksofoni. Poleg big banda tako pride v poštev le še vojaški ali policijski orkester. »Zato se niti ne vidim v orkestru, primoran bom poučevati. Kvečjemu bom lahko muziciral v kakšni komorni zasedbi oziroma kot solist.«
Karakter saksofona. Saksofon menda ni zahteven inštrument, a vseeno potrebuješ veliko vaje, če ga hočeš dobro igrati, pravi Gričar. Ima enojni leseni jeziček, čeprav so zdaj izjemno popularni plastični jezički. Je pa razlika, ki je očitna in zaradi katere Gričar ostaja zvest lesu. »Ton je nedvomno drugačen: les da večjo masivnost, polnost tonu, vibracije so drugačne. Sploh v klasični glasbi saksofon čedalje bolj izpopolnjujejo, iz njega se da izvabiti veliko različnih efektov, denimo 'slap'; to je poseben zvočni učinek, ki nastane, ko z jezikom udariš ob jeziček. Skladba Jungle Christiana Laubaja v tem smislu izjemno dobro funkcionira in je zelo atraktivna.« Gričar še pravi, da bo (vsaj za zdaj) ostal zvest klasičnemu saksofonu, čeprav pozna tudi prvine jazzovske glasbe in drugih inovativnih muzik.