Za vse naše none, samohranilke, izbrisanke

Kantavtorstvo v Sloveniji je v zadnjih letih v razcvetu, čeprav nekoliko na margini, a s poslušalci, ki hočejo kakovost, ter odri, ki živijo – kot so Kantfest, kjer so lani poleti Katarino Juvančič in Dejana Lapanjo že nagradili, La Vie en rose, Sanje, Lent ali Slovenska popevka. Juvančičeva se na Selivkah izkaže kot lirično senzibilna pripovedovalka zgodb o pogumnih ženskah, pri tem je angažirana in za ta vstajniški čas ravno prav revolucionarno nabrita (med gostjami na cedeju najdemo še nekaj pogumnih žensk oziroma vokalistk, med njimi Kombinatke, Bogdano Herman, Ireno Tomažin in Vesno Zornik). Žametast vokal Katarine Juvančič je vtkan v značajsko trd(n)o folk-rockovsko zvočno preprogo, ki jo poleg Lapanje soustvarijo še glasbeniki Tonč Feinig (harmonika, wurlitzer), Tomaž Rožanec (harmonika), Jože Bogolin (marimba), Matija Krečič (violina), Sabina Magajne (francoski rog), Tilen Artač (violončelo), Klemen Krajc (kontrabas, bas kitara) in Gašper Peršl (bobni). Sinteza obojega je sporočilno močan in produkcijsko pošten izdelek. Dodana vrednost je oblikovna podoba cedeja, delo ilustratorke Tinke Volarič in oblikovalca Uroša Krašovca. Promocija albuma, ki je sicer izšel že pred dobrimi štirimi meseci, bo v petek v ljubljanski Kavarni Union.

Če pogledam nazaj, se mi zdi, da sem se s Selivkami zacelila, opolnomočila, postala drugačen človek. Skozi te pesmi sem hotela spregovoriti tudi o sebi in svojih prednicah: Pismo v Kanado govori o moji prababici, Spominčica je spomin na babico, v Aleksandrinkah poteka dialog med mamo in hčerko, iz katerega odseva arhetipski odnos matere in hčere. Potem so tu zgodbe, ki so mi jih povedali drugi, denimo Češnjev cvet; govori o partizanki, ki je nagovorila ženske, da so skočile iz vlaka, namenjenega v taborišče. Čeprav je to zgodba neke druge pogumne ženske, me tudi ta povezuje z babico, ravno tako partizanko. Je posvetilo vsem našim pogumnim nonam. Na plošči je tudi komad Mene nema, ki govori zgodbo o izbrisani materi samohranilki, Balada o Rozki in vrtnem palčku je zgodba iz črne kronike, že poznana Uej uej (Magdalenca), sicer tolminska ljudska, pa dreza v katoliški kult ženske žrtve. Epitaf za lahkoživko govori zgodbo prostitutke, pesem Volčje noči pripoveduje o ženski, ki se spopada s svojimi demoni, depresijo, v Uspavanki za Fride pa pripovedujem svojo zgodbo, zgodbo o bolezni, in je spomin tudi na Frido Kahlo. To so ženske, ki so skrite v vsaki od nas.

Pravzaprav me jezi, da je v tem času v Evropi še vedno treba poudarjati ženske zgodbe, zgodovino žensk, ženske študije, žensko problematiko. Delitev na moške in ženske je kulturno konstruirana in nanjo ne pristajam, vsaj ne na tak stereotipen, binaren način. Za tem, kar danes ženske imamo in kar lahko smo, je dolga prehojena pot, ogromno žrtvovanj, odrekanj in bojev. Nič ni samoumevno in za te pravice se moramo boriti v vsaki generaciji posebej. Ženske danes lahko izgubijo službo, če zanosijo, še vedno so za svoje delo slabše plačane, medtem ko zgodovino pišejo moški. Vse te ženske mikrozgodovine, ki sem jih povzela, pripovedujejo zgodbe o tem, kako se živi in kako se preživi. Tega nas ne učijo velike zgodbe vojskovanj, bojevanj, žrtvovanj za narod, domovino, cesarja. V teh ženskih zgodbah je življenje – humor, srčnost, humanost.

Ko sem na odru, pripovedujem oziroma pojem zgodbe. Tudi svojo, ki je zelo težka. Izkušnja raka je bila zame nekaj najtežjega, kar me je doletelo. Vendar me je tudi veliko naučila. Rak je v naši družbi še vedno zelo tabuiziran, še v osmrtnice zapišejo, da je nekdo umrl po hudi bolezni, ne pa za rakom. Tabuizacija raka rodil je še kako prisotna, tudi med ženskami samimi. Jaz tega nisem hotela in nočem potlačiti. Želela pa bi si, da bi imel rak jajčnikov, ki je od vseh rakov rodil najbolj smrten in ga je najtežje detektirati, vsaj približno tako močan lobi, institucionalno in družbeno podporo, kot ga ima na primer rak na dojkah. Večkrat premišljujem ne zgolj o čisto medicinskih, ampak tudi o simbolnih, kulturnih razlogih za to. Ženske prsi so v zahodni civilizaciji objekt poželenja in tudi tisto, kar te vsaj navzven konstituira kot žensko, čeprav ravno jajčniki in maternica nosijo življenje, prokreacijo, niso pa vidni. Morda je tudi ta fizična in metaforična nevidnost kriva za tabuizacijo, nepoznavanje, družbeno ignoranco teh tipov bolezni rodil.

Ko sem včasih pela Uspavanko za Fride, me je vedno znova presunilo, kako je na odru deliti z drugimi svojo največjo bolečino. Dokler nisem ugotovila, da sem zgolj medij. Uspavanka za Fride ni samo moja pesem, ni pesem samo o meni, je pesem o mučnih, smrtnih urah številnih žensk, in je pesem, ki tolaži. Vsi kantavtorji pripovedujemo zgodbe, ki jih moramo podeliti z drugimi. Petje upesnjenih zgodb drugih ljudi je prava lekcija v krotenju lastnega ega.

Veliko zgodb sem dobila napisanih ali pa sem jih napisala po pripovedovanju drugih. Začetna faza je bila raziskovalno identična kot pri antropologiji; od nekoga želiš neko zgodbo in jo zapišeš, kot ti jo je povedal – to je etnografski del. Kot antropolog imaš nadalje odgovornost, da zgodbo »objektivno« postaviš v znanstveni kontekst, hkrati pa ohraniš človekovo zgodbo natančno takšno, kot si jo posnel oziroma zapisal. V umetnosti je malce drugače: zgodbe ne omejuje neki diskurz objektivnosti, zato je bolj odprta in ranljiva za manipulacijo, interpretacijo, predelavo, pri čemer pa je odgovornost do zgodbe in njenih protagonistov enaka, če ne celo večja. Posežeš  namreč v zgodbo, v intimo človeka s konkretno zgodovino.

Čutim veliko odgovornost, ko te pesmi delim z drugimi, tudi do žensk, o katerih pojem. Skušala sem biti zelo subtilna, jih pustiti, da se oglasijo s svojimi besedami in čustvi, čeprav je seveda v vsaki od njih malo mene, drugače ne gre. S tem, ko sem opolnomočevala njih, sem opolnomočevala tudi sebe. Ko sem začutila njihovo moč, sem postala tudi sama bolj močna. Vseskozi je šlo in gre za neki dialog, včasih boleč, včasih odrešujoč, na trenutke celo bizaren. Na odru so te ženske vedno z mano, so del moje odrske prezence. Pa tudi druge so moje muze: Patti Smith, Janis Joplin, Violeta Parra...

Glavno kuhalnico v glasbi prepuščam njemu. Včasih sem malo brenkala na kitaro, pa sem jo takrat, ko sem ga spoznala, raje odložila, čeprav se nameravam k njej še vrniti. Ko pišem pesmi, se navadno melodije pojavljajo spontano, v mislih se pojavljajo že točno določeni inštrumenti ali pa vsaj zvoki – ko sem pisala te pesmi, sem že slišala zvok roga, marimbe, wurlitzerja, čela. Ker mi zapisovanje glasbe povzroča težave, sem vesela, da lahko delam z nekom, ki me tako dobro pozna in je toliko subtilen, da ve ali vsaj sluti, kaj bi rada povedala. Tudi če mu glasbene aranžmaje ali zvočne podobe žvižgam, orisujem z občutki ali barvami. Navadno se skupaj odločava, kaj zveni najboljše.

Želela bi, da bi vsak od nas, sploh generacija, ki smo imeli dedke in babice, ki jih je zaznamovala vojna, jih razklala in razdelila na partizane, domobrance, presegli to razklanost, ki nas še vedno deli in ki še vedno boli. V tej pesmi sem napisala: »... da vse, kar se strlo ni s tišino, na koncu zakričalo bo.« Ta molk, ta tišina, ki danes kriči, je oglušujoča tišina. Kriči tudi na ulicah. Naša generacija se mora s to preteklostjo soočiti, jo reflektirati, razčistiti, razrešiti breme, ki nas desetletja duši.

Protestiranje proti ukinitvi socialne države, proti diktaturi kapitala in razčlovečevanju na vseh nivojih je državljanska dolžnost in dolžnost vsakega umetnika. Kot kantavtorica svoj upor lahko najbolje artikuliram skozi pesem. Na protestih pojeva komad Na kateri strani si?, gre pa za prepesnitev stare ameriške sindikalistične pesmi Which Side Are You On?, ki jo je, zanimivo, pred več kot osemdesetimi leti ravno tako napisala ženska, Florence Reece.

Protestniške pesmi so danes nedvomno znova žive in živahne, prepesnjujejo in reaktualizirajo se stare, nastajajo nove, so odsev absurdov, bolečine, grenkega, a hkrati zanimivega časa, ki ga živimo, imajo veliko naboja in zanosa. Tudi za kantavtorje, ki dejansko ustvarjamo na margini, je to čas, ko se naš glas lahko vsaj nekje sliši. Kantavtorji smo pripovedovalci zgodb, reflektiramo družbena dogajanja in vrenja in povezujemo družbeno z intimnim. To morda ni naša edina, je pa zagotovo največja moč.