Najvplivnejša osebnost v svetu umetnosti je kitajski umetnik Ai Weiwei, je leta 2011 razglasila ugledna revija Art Review; Ai je tako z vodilnega mesta izrinil uglednega ameriškega zbiralca in galerista Larryja Gagosiana. V utemeljitvi je bilo zapisano, da so »njegove aktivnosti omogočile umetnikom, da se premaknejo onkraj privilegiranega polja ustvarjanja, zamejenega z zidovi muzejev in galerij«.
Omenjena trditev je sicer nekoliko pretirana, saj je skozi vse 20. stoletje vrsta likovnih umetnikov bolj ali manj uspešno prebijala galerijske okvire in se podajala v neposreden dialog s stvarnostjo življenja, navsezadnje tudi v politični aktivizem, toda Ai Weiwei je ujel duh časa in novi val polarizacije med starimi in novimi velesilami. Zaradi nasprotovanja avtoritarnemu režimu socialistične kitajske vlade je postal junak tako imenovanega demokratičnega zahoda, ki si že vrsto let prizadeva izvoziti svojo dogmo ekonomskega in družbenega liberalizma v sleherni kotiček sveta. A tudi na Zahodu se vse več ljudstva upira temu istemu liberalizmu, ki oborožen z ideologijo individualizma in tekmovalnosti zmanjšuje družbeno odgovornost kolektiva in s tem posameznika. Kdo je pravzaprav Ai Weiwei in kakšna bila je njegova pot do trenutnega zvezdništva?
Zaznamovan z duhom New Yorka
Delček odgovora ponuja dokumentarni film Never Sorry režiserke Alison Klayman, ki pobliže predstavlja življenje in delovanje tega novodobnega kitajskega disidenta in bo nocoj na ogled v CUK Kino Šiška. Četudi je film zastavljen izrazito afirmativno, celo malce senzacionalistično, osredotočen pa je predvsem na njegov boj z oblastjo, vsebuje tudi delček Aijeve karierne zgodbe.
Ai Weiwei (1957) je sin kitajskega pesnika Ai Qinga, ki je bil leta 1958 na tako imenovanih protidesničarskih procesih obsojen na prisilno delo. Družina je bila preseljena v zahodno provinco Xinjang, kjer je Weiwei preživel prvih 16 let življenja. Šele ob koncu kulturne revolucije, ko je začel Mao Zedong izgubljati moč na račun zmernejših struj znotraj komunistične partije, se družina vrne v Peking, kjer se Ai Weiwei leta 1978 vpiše na filmsko akademijo in obenem postane gonilna sila vzhajajočega avantgardnega umetniškega podzemlja.
Leta 1981 Ai Weiwei odide na študij v New York, ki postane pomembno izhodišče za njegovo nadaljnjo avtorsko produkcijo, zasnovano na ready made objektih in »snapshot« fotografiji. Ob pomoči slednje obsesivno beleži duh New Yorka v 80. letih; mesto mladega umetnika kljub ekonomskemu in socialnemu razsulu globoko fascinira z živahnim dogajanjem ter relativno svobodo govora, ki je na Kitajskem tedaj ne bi mogel okusiti. Ai v objektiv lovi avtoportrete, protagoniste umetniške scene ter družbeno in politično dogajanje; tako dokumentira protest skvoterjev in njihov spopad s policijo leta 1989, nato fotografije objavi v številnih časopisih, obenem pa jih uporabi na sodišču kot dokazni material o pretirani uporabi policijske sile. Tu se začne njegov boj proti represivnim organom in sistemom.
Upornik, ki spoštuje tradicijo
Ko se Ai leta 1993 vrne v Peking, se začne nemudoma udejstvovati v kitajskem kulturnem življenju; svoje aktivnosti usmeri v Beijing East Village, alternativno umetniško četrt v degradirani coni mesta, kjer v poljih performansa, relacijskih praks, fotografije in instalacije delujejo številni progresivni vizualni ustvarjalci, kot so Ma Liuming, Zhang Huan ali Rong Rong. Prav ti avtorji bodo nekaj let kasneje osvojili globalni svet umetnosti, ki je sredi 90. let z odprtimi rokami sprejel kitajsko sodobno umetnost; ta se na drzen in ciničen način odziva na dogajanje v državi, ki ji je uspelo združiti nemogoče – komunizem in ekonomski liberalizem. Ikone novega pop arta takrat postanejo komunistični simboli v družbi zahodnih blagovnih znamk. Te klišejske estetike se v duhu časa poslužuje tudi Ai Weiwei, ki pa mu uspeva zaradi subverzivnosti svojih del dvigniti ogromno prahu.
V seriji akcij se osredotoči na odnos do tradicije in njene reprezentacije v obliki domoljubne propagande. Ai tradicije ne zavrača, ampak svoj patriotizem izkaže na značilen način: v protest proti nasilnim urbanističnim posegom, ki z rušenjem celih mestnih četrti in gradnjo nebotičnikov temeljito spreminjajo kulturno krajino, na neolitsko posodo naslika logotip kokakole ter razbije dragoceno vazo iz časa dinastije Han. S tem pričakovano sproži burne reakcije javnosti. Univerzalni upor proti pozicijam prekomerne moči izrazi tudi v seriji fotografij, kjer se njegov iztegnjeni sredinec pojavi pred političnimi utrdbami, kot sta Bela hiša in Trg nebeškega miru. Tovrstne geste namigujejo na Aija kot popolnega nihilista in upornika, ki je zavestno vselej na napačni strani. A ni (bilo) vedno tako.
Ai Weiwei je v naslednjih letih umetniški svet in trg preplavil z najrazličnejšimi artefakti, najsi bodo to porcelanasti stebri, instalacije iz stolov ali koles, hiperrealistični kipi ali »ready made« objekti. Svojih kosov ne dela sam, temveč jih izdelujejo najeti delavci za relativno borne mezde. Cene del nato krepko presegajo njihovo produkcijsko vrednost, medtem ko dobiček pripade izključno avtorju (koncepta). Megalomanske projekte nadaljuje v času priprav na olimpijske igre v Pekingu leta 2008, ko sooblikuje podobo osrednjega stadiona. Ai v tem času preraste svoje lokalne sodobnike in postane mednarodni zvezdnik in obenem državni umetnik, ki na globalnem trgu posluje z milijonskimi zneski.
Utajevalec davkov ali disident?
Projektu stadiona pa se na pol poti odreče na račun subverzivnih političnih akcij. Po uničujočem potresu v provinci Sičuan leta 2008 pripravlja spomenik preminulim šolarjem in študentom, a med pripravami ugotovi, da vlada prikriva dejansko število žrtev, zato ob pomoči prostovoljcev zbira informacije o umrlih v državnih šolah. Tedaj se začne politična in pravniška gonja, vendar Ai ne popusti. Kot avtoritarna osebnost, ki se vselej pojavlja obkrožen z malo vojsko zvestih privržencev, se z vsemi razpoložljivimi sredstvi in neizmerno trmo upre pritiskom. Ko ga leta 2011 aretirajo in prepeljejo v pripor, postane za mnoge politični zapornik. A to je le ena plat medalje. Ai je uradno aretiran zaradi utaje davkov, oblasti pa od njegovega podjetja zahtevajo plačilo 2,4 milijona dolarjev. Umetnik vse obtožbe odločno zanika in jih označi za politično motivirane, mednarodna umetnostna srenja in domači simpatizerji pa v podporo enemu najbogatejših kitajskih umetnikov zberejo del tega zneska. Od takrat je v nenehnem sporu s kitajskimi oblastmi, proti katerim se (uspešno) bori s sliko in besedo: dokumentira svoje akcije, piše blog in se udejstvuje na socialnih omrežjih. »Postajam simbol liberalnega razmišljanja in individualizma,« pravi Ai Weiwei v omenjenem filmu.
Če se novodobni ameriški in evropski aktivisti borijo proti vladavini kapitala, se Ai s kapitalom bori proti državi, ki ima po njegovem mnenju preveliko vlogo v družbi in ekonomiji. Z vojsko odvetnikov dokazuje lastni prav, poziva k svobodi govora in transparentnosti delovanja države, obenem pa zanemarja pereče vprašanje razslojevanja kitajske družbe na račun liberalne ekonomske politike. Kot pripadnika najvišjega družbenega sloja ga ne zanima svet obubožanih proletarcev, ki bi bili v sistemu, ki prezira in zavrača nemočne in poražene, brez državne zaščite še bolj ranljivi in izkoriščani. In prav njegova zmagovalna mentaliteta in božanska ikoničnost sta tudi osrednja motiva dokumentarca Ai Weiwei: Never Sorry.