Rekel bi, da je korupcija danes največja grožnja demokracijam v Evropi, ker na splošno spodkopava zaupanje v politiko in politična telesa, obenem pa predstavlja zlorabo javnih sredstev. Najpomembnejša stvar, na katero gre opozoriti, je ta, da se znajdemo v zelo nevarnem položaju, ko ljudje izgubijo zaupanje v svoj parlament ali vlado oziroma v ljudi na javnih položajih. Nismo še tam, a proces gre v napačno smer v kar precej državah – tudi to namreč kaže raziskava evropske komisije. V precej državah imamo dosti primerov, ki so podlaga za kritično mnenje navadnih ljudi. Ne gre torej za neke trditve, ki bi se ustvarile iz zraka, ampak temeljijo na trdnih dejstvih.
Zakaj se to dogaja? Je Evropi v pol stoletja spodletelo pri gradnji vladavine prava in ustreznega medsebojnega nadzora vej oblasti za učinkovit boj proti korupciji?Ne bi rekel, da nam je spodletelo, morda pa je bilo korupciji posvečene premalo pozornosti. Drugi pomemben dejavnik je rast javnega sektorja. Politiki imajo nadzor nad mnogo večjimi vsotami denarja kot nekoč. Poteka tudi ogromno javnih projektov, v katere so neposredno ali posredno vpleteni, kar povečuje nagnjenje k sprejemanju podkupnin. Silno se je razširil in internacionaliziral zasebni sektor, ki ga je zaradi tega težje nadzirati, zato se zmanjša preglednost, s tem pa se verjetno poveča tudi korupcija. Medsebojni nadzor vej oblasti je v tem pogledu zelo pomemben, še posebej pa vloga pravosodja, medijev in nacionalnih parlamentov.
Ali tudi kriza prispeva k oceni ljudi o naraščanju korupcije, ker še bolj razgalja razkorak med revnimi in bogatimi?To je lahko en dejavnik. K takšni oceni pa lahko prispeva tudi to, da je vedno več stvari razgaljenih, kjer pozitivno vlogo igrajo mediji. Mnoge stvari, ki zdaj priplavajo na površje, so obstajale tudi v preteklosti, a se jih ni razkrilo, zdaj pa postajajo del zavedanja javnosti. Nekaterih zadev ni več mogoče tako lahko skrivati kot v preteklosti in to se vidi na več področjih, ne le pri korupciji, ampak denimo pri domačem nasilju, o katerem se v medijih v preteklosti ni veliko govorilo, zdaj pa se.
Gre v Evropi predvsem za skorumpirane posameznike ali je korupcija bolj sistemska?So nekatere države članice (Sveta Evrope), kjer je korupcija zelo sistemska in kjer obstaja zelo jasna povezava med poslom in politiko. Ne bi govoril konkretno o imenih držav, a mislim, da Slovenija mednje ne sodi. Večinoma pa gre za primere posameznikov. Vendar obstaja nevarnost: če se korupcije ne ustavi na ravni posameznikov, potem vedno bolj postaja del sistema. Zato je treba biti nanjo pozoren ves čas.
Eden posameznikov, ki so bili zelo izpostavljeni, je nekdanji nemški predsednik Christian Wulff. Navajajo ga kot zgled politika, ki je odstopil, ko je bil soočen z razkritjem svojega spornega početja. A vendar je odstopil šele po dolgotrajnem medijskem poročanju o nepravilnostih in šele ko mu je nemška kanclerka na koncu odrekla politično podporo. Kako je tu s politično integriteto oziroma odgovornostjo? Kdaj naj tak politik odstopi?Nisem na položaju, da bi začrtal mejo, pri kateri naj se kaj takšnega zgodi. To je treba preučiti in oceniti v vsakem posamičnem primeru, ker so okoliščine različne. Ne morem pa komentirati posameznega primera. Odvisno je tudi od procesa. Ena možnost je, da te pravosodje kazenskopravno preganja, druga možnost je, da gre za preiskavo političnega telesa. To sta dva različna primera.
Slovenijo ste v govoru omenili dvakrat. Enkrat neposredno premierja in vodjo opozicije glede poročila komisije za preprečevanje korupcije, drugič posredno, ko ste govorili o preiskavi ravnanja finskega podjetja Patria v več državah jugovzhodne Evrope. Kako dobro poznate poročilo omenjene slovenske komisije?Osredotočil sem se predvsem na dejstvo, da ste morali ustanoviti protikorupcijsko komisijo. To je že samo po sebi znamenje, da je nekaj narobe. Potem sem navedel vrsto drugih primerov po Evropi, vključno z mojo domačo državo Norveško, kjer smo mislili, da smo popolnoma čisti, pa verjetno nismo, in potem sem potegnil sklep, da je korupcija vsesplošni problem po vsej Evropi.
Poznate konkretne primere v Sloveniji? Komentirati jih, kot ste dejali, ne morete.O njih so me seveda obvestili, a ne morem izrekati mnenj ali priporočil, kaj naj kdo stori ali ne stori. Če bi začel igrati sodnika v vsakem posameznem primeru, bi to oslabilo moj položaj in možnost, da opozarjam na vprašanje korupcije na splošno.
Države potrebujejo svoj čas za graditev učinkovitih institucij, kjer igra vlogo tudi tradicija. Vendar ste v govoru omenili, kot rečeno, Norveško in Finsko, ki veljata za ugledni državi v boju s korupcijo. Kdo je sploh lahko zgled, kako delati prav?Ne mislim, da bi se morali zgledovati po kakšni državi kot najboljšem primeru, ker je korupcija izziv vsepovsod. Pomembneje je okrepiti institucije, ki se lahko spoprimejo z njo, to pa je predvsem neodvisno sodstvo pa tudi ustanavljanje posebnih preiskovalnih organov. Na Norveškem imamo denimo v policiji posebno enoto, ki odkriva izključno gospodarski kriminal. Poleg neodvisnega sodstva so pomembni svobodni mediji, ki so del nadzora v vsaki državi. Poudaril bi tudi pomen takšnega avtonomnega parlamenta, ki je sposoben in pripravljen nadzirati izvršno oblast. Zato poslanci ne bi smeli imeti prav nobenih skritih povezav z zasebnim sektorjem, nobenih korupcijskih tveganj. To je za vsako demokratično družbo nepogrešljivo. Vloga parlamenta je tudi ta, da sam nadzira svoje poslance. Vse parlamentarce bi tudi pozval, naj si pogledajo priporočila, ki jih bo o tem kmalu objavil GRECO (Skupina držav za boj proti korupciji, ki deluje v Svetu Evrope).
Je ena od težav poslanska imuniteta?V nekaterih državah res, ker je imuniteta preveč vseobsegajoča in se osebe lahko skrivajo za poslanskim sedežem ter ostajajo nekaznovane.