Evropsko prestolnico je zalil cunami pisem iz Slovenije, ki evrokratom pojasnjujejo, kaj se v resnici dogaja v tej skorajda Švici. Vložišča pokajo po šivih, toliko je pisem, depeš, dopisnic, razglednic, traktatov in analiz. Računalniški strežniki pregorevajo, saj ne morejo prežvečiti tolikšne elektronske pošte pošiljateljev slovenskaresnica@slovenci.si. Evropejcem pišejo slovenske stranke, desne in leve, sindikati, kulturniki, pisatelji, šolniki, posamezniki, neformalna združenja, komisije, slovenski evroparlamentarci, skupinsko in posamično, in vsi temeljito poučujejo zabite Bruseljčane, kdo, komu, zakaj in kako pod Triglavom po političnem življenju streže in Slovenistan rine v brezno. Debele potne kaplje se kotalijo po obrazih komisarjev in tajnic, ko poskušajo razumeti golgoto, skozi katero se prebija prepošteno slovensko politično vodstvo, gnano izključno z domoljubjem.
Slovenska tragedija grozi, da bo v brezno potegnila tudi celotno EU, saj bo zrušila njen komaj skrpani proračun. V Bruslju, v želji, da bi odgovorili na vsa ta pisma in tako pomagali Sloveniji, kratko malo zahtevajo rebalans proračuna EU in povečanje sredstev vsaj za nekaj milijonov evrov. Nujno namreč potrebujejo nekaj deset vrstnih svetovnih zgodovinarjev, ki se še na barve spoznajo, da bi jim razložili, kdo so v Sloveniji rdeči, beli, črni, kdo so sile kontinuitete in kdo partizanski zombiji. Najeti morajo skupino najboljših ekonomistov s poznavanjem črne magije, da razložijo, kako se da kupiti volva za 17.000 evrov, kako lahko izpuhti nekaj milijonov iz preprodaje orožja in kako lahko cena nezazidljive parcele zraste za osemkrat. Pa še nekaj izjemnih pravnikov, da pojasnijo, ali je sinovo vračilo dolga očetu prek treh slamnatih podjetij koruptno dejanje. Potrebujejo tudi najboljše jezikoslovce in prevajalce iz slovenščine. Nekdo pač mora evrokratom pojasniti slovenski fenomen strici iz ozadja, kakršnega ne najdemo niti med plemeni iz Amazonije. To bi bilo najlažje tako, da v angleščino, francoščino in nemščino v nekaj urah, saj se zelo mudi, prevedejo roman Miška Kranjca Strici so mi povedali. Da bi sploh razumeli grožnjo polpretekle slovenske zgodovine današnji slovenski demokraciji, morajo v Bruslju čim prej prebrati Partljičevo delo Moj ata, socialistični kulak in Butalce Milčinskega. Prav bodo prišli tudi psihoanalitiki, da jim pojasnijo fenomen slovenskega malikovanja rdeče zvezde, in spiritualisti ter vrači, ki bodo razložili bolestno obujanje od mrtvih tam nekega Tita. Šele takrat se jim bo morda posvetilo, kakšna pošast grozi Sloveniji in posledično celotni Evropi, če se institucije v Bruslju ne zganejo pravočasno in v kali ne zatrejo poskusa demontaže doslej najbolj prosperitetne evropske države. To bo eden tehnološko najzahtevnejših, po angažmaju človeških potencialov največjih in glede cene eden najdražjih projektov v zgodovini obstoja Evropske unije. Toda če gre za reševanje tako pomembne in ugledne članice, kot je Slovenija, o tem sem prepričan, niso vprašljivi ne čas, ne denar, ne izjemen trud. Če pa jim pošljemo še kakšno pismo s pojasnili, nam bodo še bolj hvaležni.