Škoda, da tega nismo izkoristili. Vprašanje je, ali bomo še kdaj imeli takšno priložnost. Toda v igri smo v drugem polčasu spet naredili preveč neumnosti, tako kot dan prej v polfinalu proti Špancem. Igra nam nikakor ni stekla, Hrvati pa so se rezultatsko odlepili. V zadnjih desetih letih Hrvati stalno igrajo v polfinalih velikih tekmovanj in to je njihova največja prednost. A dejstvo je, da se po sedmih zaporednih zmagah tudi na zadnjih dveh tekmah proti Španiji in Hrvaški nismo osramotili. Še pomembneje pa je, da v nasprotju s prejšnjimi leti kljub porazom ni prišlo do razpada sistema igre.
Polfinale je vrhunski dosežek, a po izgubljeni tekmi za bron verjetno ostaja nekaj grenkega priokusa.Seveda smo imeli možnosti za kaj več kot četrto mesto, vendar je treba ostati realen in na trdnih tleh. Prišli smo med štiri najboljše reprezentance na svetu: če bi nam to kdo ponudil pred začetkom tekmovanja, bi zagotovo vsi podpisali. Želeli smo si polfinala in mogoče še česa več, ker se zavedamo, da imamo kakovost za to, čeprav so v Sloveniji spet mnogi dvomili o nas. Ko smo prišli do polfinala, smo si kot pravi športniki seveda želeli še več, a na žalost ni šlo. Za to se morajo poklopiti tudi kakšne druge stvari. Prepričan sem, da se nimamo nikomur opravičevati za zadnja dva poraza in da se z dvignjenimi glavami in ponosni vračamo v domovino. Dosegli smo zgodovinski uspeh, saj nobeni slovenski reprezentanci v kolektivnih športih z žogo še ni uspelo biti četrti na svetu. Seveda bi bilo lepše, če bi osvojili tudi kolajno, ampak tudi »lesena«, kot pravimo tisti za četrto mesto, šteje zelo veliko. Ponosen sem na soigralce in na to, da sem njihov kapetan: fantje, kapa dol.
Na zadnjih dveh tekmah je bil za Slovenijo obakrat usoden začetek drugega polčasa, ko so si tako Španci kot Hrvati priigrali odločilno prednost. Je to naključje?Mislim, da je to po eni strani naključje, po drugi pa za to verjetno obstajajo tudi določeni razlogi. Borili smo se do zadnjega atoma moči, na zadnjih tekmah so nas začele najedati tudi poškodbe, zaradi utrujenosti ni bilo več tiste prave energije, ki smo ju čutili prej. Po dobri igri v obrambi nismo izkoristili svoje hitrosti in (pol)protinapadov, medtem ko so tako Španci kot Hrvati to naredili proti nam. Niti eni niti drugi nas niso dobili na postavljeno obrambo, ampak le na hitre (pol)kontre.
Slovenija je postala del svetovne rokometne špice. Kaj še manjka za naskok na sam vrh?Vse tri reprezentance, ki so igrale v polfinalu, so precej bolj izkušene od nas, njihovi igralci pa večinoma igrajo v precej večjih klubih kot mi. V zaključnem delu tekmovanja, nekakšnem final four, nam je zmanjkalo malce znanja in kilometrine, ki ju vsaka reprezentanca potrebuje. Tako Španci kot Hrvati so to proti nam spretno unovčili, izkušnje in kilometrina na velikih tekmovanjih pa so celo pomembnejše kot telesna moč. Naša reprezentanca se mora še veliko naučiti. Nekateri slovenski reprezentanti so bili prvič na velikem tekmovanju, pa so se že uvrstili v polfinale. Jaz sem na takšen dosežek čakal kar petnajst let. Zato upam, da smo se iz teh dveh tekem vendarle kaj naučili in da bomo na naslednjem velikem tekmovanju spet naredili korak naprej. V zaključnem delu velikih tekmovanj je poleg znanja, izkušenj in kilometrine treba imeti tudi jajca, v vseh teh stvareh pa so prve tri reprezentance s SP v Španiji svetlobna leta pred nami. A sem prepričan, da bo kmalu drugače.
Toda brez vrhunskega levega zunanjega igralca bo težko poseči po evropskem in svetovnem vrhu.Predvsem nam manjka levi zunanji igralec, ki se bo zbudil na vsaki tekmi in prispeval svoj delež. V skupinskem delu smo dve kakovostni reprezentanci, kot sta Poljska in Srbija, premagali z velikim prispevkom levega zunanjega igralca Boruta Mačkovška: proti Poljakom je dosegel osem zadetkov, proti Srbom pa šest. In na zadnjih dveh tekmah proti Španiji in Hrvaški smo bili tanki prav na tem igralnem položaju: Mačkovšek je skupaj na dveh tekmah zadel štirikrat, Bilbija proti Špancem enkrat, medtem ko proti Hrvatom zaradi poškodbe sploh ni igral. Ne moremo dolgo in naporno tekmovanje samo majhni igralci prebijati nasprotnikovih obramb z igro ena na ena, ampak potrebujemo tudi šuterje od daleč, ki bodo razbijali s streli z devetih, desetih metrov.
Svoj davek v obliki utrujenosti in izčrpanosti igralskega kadra zahteva tudi hitra igra Slovenije.Seveda. Mi ne moremo in ne znamo drugače igrati. Zaradi pomanjkanja šuterjev gojimo hitro igro, veliko igramo ena na ena in to je zelo izčrpavajoče. Tudi naša obramba je zelo gibljiva, saj se pri sistemu 6-0 ne moremo postaviti na šestmetrsko črto, saj bi nas potem nasprotniki zaradi naše telesne višine zlahka preskakovali in luknjali s streli od daleč. Takšna igra v obrambi in napadu seveda terja svoj davek, zato po devetih tekmah na tem tekmovanju komaj še stojimo na nogah.
Ali se bo slovenska reprezentančna zgodba nadaljevala tudi z vami?No, zdaj se je celotna zgodba spet malce spremenila (smeh). Jaz sem še naprej pripravljen igrati za reprezentanco in mislim, da v reprezentanci še nisem rekel zadnje besede. Na koncu bo vse odvisno od selektorja in njegove odločitve, jaz pa sem na razpolago. Po EP v Srbiji smo v Španiji spet naredili velik korak naprej, na EP 2014 na Danskem pa lahko naredimo še enega.