Leta 2010 so nemško javnost pretresle izpovedi žrtev številnih zlorab v katoliški cerkvi. Zatem ko je število tistih, ki so si po letih molka upali javno spregovoriti, vedno bolj naraščalo, je postajalo vse jasneje, kako neodgovorno je Cerkev do tedaj ravnala v takšnih primerih. Storilce je večinoma premestila, hkrati pa skušala prikriti, kaj se dogaja za zidovi cerkvenih institucij. Z izpovedmi prizadetih se je rušila tudi verodostojnost Cerkve.
Zato je nemška škofovska konferenca julija 2011 sklenila pogodbo s kriminološkim raziskovalnim inštitutom iz Spodnje Saške, ki naj bi preiskal dokumentacijo o duhovnikih. Leto in pol zatem je projekt spodletel. Cerkev je prekinila pogodbo in vodji inštituta Christianu Pfeifferju tudi prek sodišča prepovedala, da objavi rezultate preiskave. Zadeva je še toliko bolj nenavadna, ker je bila Cerkev sama tista, ki je omenjeni kriminološki inštitut izbrala kot partnerja pri omenjenem projektu. Škof Stephan Ackermann, pooblaščenec za zlorabe v cerkvi, je v intervjuju za nemški tednik Der Spiegel povedal, da se je Cerkev pred tremi leti srečevala s hudimi pritiski in da je morda tedaj premalo poskrbela za to, da bi opredelila pogoje, pod katerimi bi se študija lahko izvajala. Hkrati je Ackermann močno obremenil vodjo kriminološkega inštituta Christiana Pfeifferja, v katerega so cerkveni dostojanstveniki izgubili zaupanje.
Duhovniki, ki so se zneslinad otroki, niso bili pedofili
Jedro spora je bilo v tem, kako se bo poročilo objavilo, s čigavim soglasjem in pod kakšnim nadzorom. Tako so nemški škofje zahtevali, da v poročilu prikažejo tudi njihov pogled na sporne dogodke, na koncu naj bi se prerekali celo o tem, ali bodo njihovi komentarji tiskani z navadnimi ali odebeljenimi črkami.
Ackermann kljub temu zavrača očitke, da je poskušala Cerkev poročilo nadzorovati in ga v javnosti objaviti le v njim všečni obliki. Pri tem navaja, da je Cerkev »prebolela« tudi študijo, ki jo je škofovska konferenca dala v delo priznanim nemškim psihiatrom in je bila objavljena decembra lani. Ta je opredelila profil storilca v primeru spolnih zlorab v cerkvi.
Ekipa pod vodstvom priznanega sodnega psihiatra iz Essna Norberta Leygrafa je v študiji ugotovila, da večina duhovnikov, ki so se znesli nad dečki in deklicami, ni duševno bolnih in nimajo pedofilskih nagnjenj. Strokovnjaki so do tega sklepa prišli zatem, ko so preučili pričanja 78 duhovnikov, ki so se že morali zagovarjati pred sodišči. Do podobnih sklepov je prišla že podobna študija, ki so jo izvedli v Združenih državah Amerike.
V škofijah uničevali dokumente
Cerkev je s to študijo predvsem skušala dobiti odgovore na vprašanje, kako velika nevarnost za družbo so storilci in kaj naj z njimi stori. Naj jih odpusti, premesti ali jih preprosto pusti delati dalje. Po eni strani je študija za Cerkev pomenila olajšanje, saj jim je povedala, da večina duhovnikov, ki so se znesli nad otroki, ni psihopatov, toda po drugi strani je študija nazorno pokazala, da je problem v sistemu. Po eni strani gre za celibat, po drugi pa za institucijo, ki se opira na zaupanje in moč ter v kateri je bila transparentnost njenega delovanja desetletja in tudi še danes v veliki meri nemogoča.
Na to opozarja tudi vodja kriminološkega raziskovalnega inštituta Christian Pfeiffer, ki je v intervjuju za tednik Spiegel dejal, da je študija spodletela predvsem zato, ker so se v Cerkvi začeli čutiti ogroženi zaradi raziskovalnih načrtov inštituta. Ta strah se je spremenil v zahteve po nadzoru nad poročilom, na koncu je Cerkev celo zahtevala, da se poročilo objavi le, če se bo z objavo strinjala tudi sama. Za znanstvenike je kaj takega nesprejemljivo, je dejal Pfeiffer in poudaril, da so skupaj s cerkvenimi dostojanstveniki na začetku celo izdelali dober koncept varovanja osebnih podatkov, toda upor proti študiji, ki se je začel v škofiji München - Freising, je na koncu prevladal. Sicer je škof Ackermann do maja lani podpiral študijo, toda od tedaj so se znotraj Cerkve očitno uveljavile tiste struje, ki se bojijo razkritij preiskave. Tako je v nekaterih škofijah prišlo tudi do obsežnejšega uničevanja dokumentov.