Pisec velik del kratkoprozne zbirke gradi v tunelu, ki povezuje sanje, privide in omamna stanja z resničnostjo, a tudi zatekanje v ta vmesni svet junakom pogosto ne razkuži mentalnih ureznin, saj so med spanjem ali pod vplivom raznih substanc proizvedene misli lahko še bolj ostre od vsakdana. Šabec povečini pretkano krmari med iluzornimi prizori in literarno realnostjo, zaradi česar se bralec nemalokrat počuti miselno izigranega.
Čeprav avtorju uspe po celotnem ožilju dela pognati dovolj svežih in izvirnih idej, pa se mu teren začne nekoliko sesedati ob realizaciji. Predvsem bi lahko precej več ustvarjalno iztisnil na poligonu psiholoških stanj junakov, glede na to, da jih je odvrgel na deponijo življenja. Bralec namreč le s težavo brodi po močvirju skupaj s figurami, o duhovnem stanju katerih mu pripovedovalec ponudi le takšne in podobne površinske preseke: »Misli so počasi, a zanesljivo bežale iz prostora in časa, ki sta ga obkrožala že do nedavnega. Najverjetneje so se vračale nekam daleč proč, tja k svojemu izviru.« Trditev, da briljantno vsebinsko podlago nekoliko kazi povprečna izvedba, pa podpira še ugotovitev o mestoma nekoliko okornem gibanju pisca po jezikovnem terenu.