Med seboj se knjižnici zagotovo razlikujeta že po populaciji. Na fakultetah je zagotovo velika prednost, da tamkajšnje knjižnice obiskujejo določene populacije, ki jih je ravno zaradi tega lažje prepoznati. Na FDV so tako primarni uporabniki novinarji, obramboslovci, sociologi ter drugi in tako je zanje lažje oblikovati zbirko gradiv. Če pa si v tako veliki knjižnici, kot je NUK, je to delo z bolj raznoliko populacijo. NUK hrani tudi kulturno dediščino, je bibliografski center, center za razvoj knjižnic, kar pomeni, da so cilji in poslanstvo veliko širši. Smo pa kot knjižnica vseeno bolj usmerjeni na področje družboslovja in humanistike. Naravoslovje in tehniko je v dogovoru prevzela Centralna tehnična knjižnica (CTK), ker imajo tam strokovnjake, ki se na to spoznajo. Seveda pa k nam prihajajo tudi njihovi študentje in obrnjeno.
Katerih študentov je potemtakem v nacionalnem hramu učenosti največ?NUK v največjem številu zagotovo obiskujejo študenti medicine, prava in filozofske fakultete. To ne pomeni, da imajo na svojih fakultetah slabe pogoje za študij, ampak sami večkrat pravijo: »Daj, se dobimo pri NUK«. Gre za tradicionalno navezanost, tudi njihovi starejši kolegi se učijo tu. Prostor je miren, tih in ravno študije po svetu so pokazale, da se ljudje vračajo v tihe prostore, ker jim kot takšni dajejo navdih in spodbudo za študij. In potem so tu tudi od osem do deset ur, vmes skočijo le na kosilo. Če se ne vrnejo pravočasno, se jim po določenem času sprosti njihov sedež, ampak so res pridni in se držijo časovnih omejitev.
Je študentov toliko, da lahko zaradi zamude izgubijo sedež?Naval na sedeže je v teh dneh, ko se bliža izpitno obdobje, ogromen. Včeraj so ob petih popoldan v prostoru, kjer poteka rezervacija, študenti čakali v vrsti. Potem smo jih peljali po hiši, če smo še imeli kakšen prosti sedež ali mizo. V veliki čitalnici je namreč samo 176 sedežev, v celotnem NUK 313. Peljemo jih tudi v posebne zbirke, kjer drugače ni prostora za študij. Nekateri se seveda že ob pogledu na vrsto obrnejo, številni pa študirajo kar v naši kavarni. Potrebovali bi nekakšen NUK 2, saj bi si ga zaslužili vsi, navsezadnje tudi pedagoški delavci.
Študentom torej pomagate, da lahko študirajo skoraj v vsakem kotičku. Kakšen pa je njihov odnos do vas?Imamo zlate študente, ne vem, ali so vsepovsod takšni ali smo le mi dobili najbolj pridne. Sedaj, ko imamo NUK odprt do desetih zvečer, s študenti vedno ostane samo en varnostnik in do sedaj nismo imeli še nobenih težav. Študirajo do poznih večernih ur in kljub slabim pogojem so pri svojem študiju odlični. Plečnikova dediščina nam je namreč pustila okorno pohištvo, saj so takšni predpisi. A se še vedno vračajo.
Kako to, da ste vrata NUK odprli do desete ure zvečer?Glede odprtosti v nočnih urah smo naredili tri raziskave. Že leta 2008 smo uporabnike spraševali glede nočne čitalnice in postavili tri intervale – od osme do desete, desete do dvanajste ter dvanajste do šeste ure zjutraj. Največ uporabnikov se je odločilo za sredinski interval in tako smo lani podaljšali delovni čas v času študija za izpite. CTK je s podobno raziskavo svoja vrata odprl do polnoči. Svoje uporabnike smo vprašali, ali bo to, da je naš delovni čas krajši, vplivalo na prehod v CTK, pa so ostali pri nas. Nekateri se seveda šele vsako jutro odločijo, katero knjižnico bodo izbrali.
Iz česa pa se študenti največkrat učijo? Ena izmed zadnjih raziskav, ki jo je opravila študentska organizacija, je namreč pokazala, da naj bi zadostovali zapiski?NUK nima podatka, da bi se največ študentov učilo iz zapiskov s predavanj. Pri nas študirajo iz lastnih gradiv, kar pa so seveda tako zapiski kot knjige in izpiski. Raziskava študentske organizacije je pokazala, da naj bi za študij zadostovali zapiski, ampak podatek o uporabi zapiskov za študij ni tako skrb zbujajoč kot dejstvo, da bi ga bilo treba primerjati s pogostostjo uporabe drugih informacijskih virov.
Je čitalniškega gradiva in gradiva za izposojo sploh dovolj?Imamo premalo gradiva, tako za čitalnice kot tudi za izposojo za domov. Z zakonom o obveznem izvodu publikacij smo namreč izgubili dva izvoda. Do leta 2006 smo prejemali štiri – enega za arhiv, ki mora preživeti tudi do 1000 let, enega za čitalnico, dva pa smo navadno uporabili za izposojo. Sedaj dobimo samo še dva izvoda, kar je pri učbenikih več kot premalo. S tem posledično slabo zadovoljujemo zahteve naših študentov. Imamo premalo tiskanih virov, elektronskih pa veliko več. Zato smo uvedli tudi akcijo Podarite nam visokošolski učbenik, v kateri uporabnike prosimo, naj nam podarijo učbenike, ki jih ne potrebujejo več.
Pa je odziva veliko?Na žalost ne, tudi pri študentih se pozna kriza. Če jim ostane učbenik, bodo seveda v prvi vrsti pomislili, ali ga lahko kje prodajo, pa tudi če ne za veliko denarja. Študentje v tem času gledajo na vsak evro, kar razumemo. Čeprav odziv ni velik, akcija še traja. Tudi če dobimo deset učbenikov, jih lahko potem uporablja sto drugih študentov. Kar je prav tako uspeh.
Rezervacija gradiva v prvi vrsti poteka prek interneta. Tako je brskanja po policah veliko manj. Ali s tem uporabniki ne zgrešijo ogromno dobrega dodatnega gradiva?Študenti in tudi drugi uporabniki so racionalni pri rezervaciji, želijo hitro in učinkovito delovanje. Brskanja po policah je zagotovo manj, ampak pomembno je, da kot pedagog študente navajaš na klasične vire. Če ima študent pet obveznih virov, je seveda logično, da jih rezervira in potem išče po celi Ljubljani ali Sloveniji. Če pa ima možnost izbire med večjim številom virov, je velika verjetnost, da bo brskanja med policami veliko več.
Ampak digitalizacija bo knjige s knjižnih polic prenesla v elektronsko obliko. Tako bodo knjige ponovno na slabšem.Strah pred digitalizacijo je neutemeljen. Če je človek navajen na samostojno razmišljanje, če želi sam poiskati informacijo in obdelati problem, je s tem cilj dosežen. Digitalizacija namreč prihrani čas. Kadar nekaj pišemo, ponavadi najprej skočimo na Google, da dobimo občutek o temi. Tudi če najdemo knjigo v elektronski obliki, to še ne pomeni, da si je potem ne bomo izposodili v klasični obliki. Če ima človek glede študija svoje navade, je vseeno, ali jo najprej najde v elektronski obliki, kajti če se raje uči iz klasične oblike, bo želel tudi to. Vedno več virov pa seveda nastaja v elektronski obliki.
Ampak to so sodobnejši primeri. Ali niso pri elektronskih virih še vedno največja težava avtorske pravice?Pri digitalizaciji je največja težava zagotovo avtorskopravni predpis. Odprto ostaja vprašanje, kaj lahko digitaliziraš, objaviš in na kakšen način je to dostopno. Digitalizirati se ne sme gradiv, na katerih je avtorskopravna pravica. Ampak pogojev je več, eden izmed njih je, da lahko digitaliziraš dela 70 let po smrti avtorja. Tako trenutno digitaliziramo starejše izvode, pri katerih smo prepričani, da ne obstaja nihče, ki bi se lahko pritoževal glede tega. Ponovno pa so težava slovenski učbeniki, kjer smo skorajda v slepi ulici. Če bi bila univerza lastnica, bi lahko digitalizirali veliko lažje. Tako pa Univerza v Ljubljani trenutno nima teh pravic. In ravno učbeniki študente še posebej »žulijo«, saj so namreč precej dragi.
Zato gradiva kopirajo. Pa se sploh zavedajo, da s tem kršijo avtorske pravice?Verjetno študenti sploh ne pomislijo, da so to kršitve. Sedijo na kavi, v učbeniku zagledajo stran, ki jo potrebujejo in jo fotografirajo z mobilnim telefonom. S tem že spremenijo obliko in če to avtorsko ni dovoljeno, je to kršitev zakona. Ampak študente bi na to morali opozoriti, v prvi vrsti pa bi na to morale opozarjati tudi fotokopirnice, ki natančno vedo, da se določenih gradiv ne sme fotokopirati. Ker so učbeniki dragi, pa verjamem, da ob tem, ko kupijo fotokopije gradiva, niti ne pomislijo, da s tem kršijo kakšen zakon.