J'avoue.*

Priznavam, da v taboriščno logiko varčevanja do včeraj pol kile kruha na dan, danes trideset dek, jutri pet; pa poglejmo, če bo tale bizgec še lahko vihtel lopato ne verjamem. Vanjo je verjel kmet v znani bajki o racionalizaciji živinoreje: »Zlomka, komaj sem osla navadil, da ne jé, pa je crknil!« Ker ne verjamem v neješče osle, priznavam, da me obhaja prava pitijska preroška gotovost, ko poskušam napovedati, kaj sledi predpisani dieti, ki naj nas vse pripelje do blaginje. Ta gotovost mi pravi, da je kmetov vzklik vse preveč prefinjen za današnji čas, ko se za napake vseh razsežnosti pa naj gre za osnovnošolski 2x3>5 ali za potop čezoceanke uporablja le en univerzalen in vseobsegajoč vzklik, ki je kajpak vse prej kot znak obžalovanja: »Ups!« Je pa po njem vse hipoma odpuščeno in pozabljeno. Vzklik tik po zatonu stare in tik pred vznikom nove dobe bo potemtakem zagotovo: »Ups!«

Kriva sem, ker verjamem v možnost sožitja javnega in zasebnega sektorja, »proračuncev« in »realnežev«. Čuvanje, poučevanje in zdravljenje otrok osebe A v zameno za krompir in zelje osebe B je vendar nekaj, česar bi se jaz in moji sokrajani domislili ter za silo izpeljali tudi brez države. Le kako je lahko iz tega preprostega načela nastal tak kaos?

Kriva sem, ker sem učiteljica v javni šoli in z vsakim svojim dihom zajedam družbo. Mojo krivdo potencira dejstvo, da poučujem matematiko, ki je že nekaj tisočletij znana kot »kr neki«. Poleg tega jo imam rada in še raje jo poučujem ali mi gre to delo dobro od rok, povprašajte dijake in verjemite, da bi bilo za slovensko gospodarstvo katastrofalno, če bi se prekvalificirala v čevljarko, pleskarko ali steklopihalko.

Kriva sem, ker mladostnike navajam k spoštovanju mnenja drugih. Ker ne smejo vpiti drug čez drugega, ker morajo spoštovati soljudi in jih ne smejo presojati le po njihovi bistrosti. Kot nas uči zgodovina, umska okretnost in dober značaj namreč ne pogojujeta drug drugega. In to je moja krivda: spodbujanje zametkov medsebojnega spoštovanja. V tem svetu in v teh časih je to neracionalen trud, ki po vašem mnenju, spoštovani razsodniki, ne prinaša dovolj dokazljivega dobička.

Priznam, da sem v zadnjih letih s pomočjo dijakov pognala v tek nekaj uspešnih dobrodelnih akcij. Morda celo več kot kak uglednež, ki me skuša podučevati o mojih dolžnostih glede »lačnih otrok«. Predvsem pa je bila vsaka od naših dobrodelnih gest takojšnja, neposredna in enkratna, pogosto tudi anonimna. Priporočanje daljše odvisnosti od rdečihkriževkaritasov je sprenevedavo in žaljivo. Seveda, kriva sem, ker verjamem, da je dobrodelnost bolj kot vse drugo množica prehodnih gest, ki naj pomagajo prebroditi šok in vzbuditi upanje, s čimer pripomorejo, da se človek vzravna ter si zatem ob dobri sistemski podpori pomaga sam in si z lastnim delom povrne čast in samopodobo.

Globoko se zavedam krivde, ki si jo nakopavam vsak dan znova, ko svojim »javnim« in »domačim« otrokom kot temeljno pot do uspeha goreče priporočam kanec talenta z obilico garanja in ko prisegam na to, da se bodo kupljene, prigoljufane, poneverjene ocene in »kumrovške« diplome prej ko slej sesule v prah.

Priznavam, da sem pred desetimi leti z nelagodjem spremljala politično spodbujano širjenje vpisa na gimnazije in zapisala marsikatero jedko na ta račun. A le, ker se je v času izbruha religije permisivne vzgoje od nas srednješolskih učiteljev zahtevalo, da »lupimo krompir in pri tem ne pridobivamo olupkov« – da mora torej izdelati skoraj vsak dijak, pa naj standarde doseže ali ne. Že nekaj let tega pritiska ne čutim, poleg tega sem se naučila komunicirati z manj uspešnimi dijaki in njihovimi starši. Priznam, dvosmerna komunikacija je še eden od mojih grehov; novi aksiom je kajpak govorjenje drug mimo drugega. Me sploh poslušate?

In tu je povsem sveža krivda, ki jo tudi priznavam: verjamem, da je perspektivnost šolanja 21. stoletja prav v njegovi splošnosti, univerzalnosti, ki pa omogoča specializacijo, takoj ko se izčistijo mladostnikov interes in/ali zaposlitvene možnosti. Z mladimi delam že skoraj tri desetletja, pa nisem srečala nikogar, ki bi ob neuspehu na naši gimnaziji ves srečen popadel kuhalnico ali plug; praviloma je tak dijak poiskal le drugo, bolj »razumevajočo« in zelo zasebno, torej tudi plačljivo gimnazijo. Preroditelji slovenskega srednješolskega sistema ali zelo malo vedo o mladini ali pa imajo svoje račune: če namreč želiš, da mladostnik nekaj zagotovo naredi, mu prav to prepovej. Prepovej mu javno gimnazijo, in bo že našel pot do katere druge. To velja tudi za študente: omêji jim vpis na družboslovje in humanistiko, pa bodo tisti, ki bi morda še razmišljali o čem drugem, toliko bolj tiščali vanju. Mladine ne preusmeriš z omejitvami prve izbire, ampak z osmislitvijo druge.

Morda nič od ravnokar povedanega ne drži in imajo tvorci slovenske izobraževalne politike na tajni plačilni listi armado šlogaric?! Analiz za reorganizacijo ni, projekcij ni, navedene številke ne držijo, ukrepi so protislovni. Ah, ne, za to že ne morejo biti krive šlogarice. Priznavam, seveda priznavam: to, kar sem pravkar povedala, je krivoverstvo najhujše oblike. Ampak naj kar gre v zapisnik.

Zasebni grehi proti državnim financam me ne bremenijo nič manj kot poklicni. Kriva sem, ker se nisem pametno poročila, saj je moj mož državni gozdar, ki v skrbi za prihodnost gozda nakleplje premalo kubikov in s tem zajeda družbo. V bistvu je kokr en lubadar. Oba priznavava, da sva zatorej nerealna in sva za realno družbo izključno le strošek. In to še ni vse: oba hkrati naju bremeni krivda vpetosti v sožitje obmestne soseske, v kateri se ljudje v prostem času družimo, namesto da bi čemeli v foteljih in državo ekonomsko oživljali s klici na topšope.

Kriva sem, ker sem rodila tri otroke ter med porodniškimi in starševskimi dopusti grozovito zajedala družbo. Otroke sem po javnem vrtcu všolala v javne šole, tako da tudi oni že leta in leta zajedajo družbo in jo bodo še nekaj let, ker se dobro učijo in želijo biti univerzitetno izobraženi. Je to, da je eden med njimi v strojništvu, olajševalna okoliščina? Da je drugi v medicini, me gotovo obremenjuje; fant je le še ena potencialna državna pijavka več, saj vi, spoštovani člani senata, gotovo niste nikoli zdravljeni iz državne malhe.

Kot je znano, vernost in inteligenca ne korelirata no, pa se vas je nekaj le zbudilo! Torej: priznavam svojo vernost. Polovica vas pravi, da sem bila v institucionalizirano vero svojih prednikov prisiljena. Ah, dajte no. Morda sem bila prisiljena v umivanje zob; za prisiljenost v vero, uokvirjeno ali ne, pa sem preveč svojeglava. Seveda me moti marsikaj: dvoličnost, sprenevedanje, pogoltnost, omejenost, primitivnost, pometanje packarij pod preprogo… Čeprav sem ogorčena in razočarana in izigrana, verjamem v moč množice iskreno čutečih in mislečih posameznikov; verjamem tudi v skorajšnje ali že potekajoče obdobje prečiščenja.

Naj priznam še svojo temeljno zablodo: zaupam v ljudi. Za to imam poleg drugih razlogov še skoraj mističen dokaz – vsako drugo leto se za nekaj dni peš odpravim zdoma in poromam na kak kraj, ki mi tisto leto zasije v srcu. Na Obalo, v Haloze, na Pohorje, v Oglej, na Gosposvetsko polje. Niti ene slabe izkušnje nimam. Vsepovsod le gostoljubje, sočutje, prenočišča, presunljivo odprti pogovori z ljudmi ob poti… Oprostite; zaneslo me je. Vi redko hodite daleč. Vi se le presedate z usnja na žamet in nazaj. Le kako bi me razumeli.

Spoštovani člani razsodišča, moja krivda, ki ste jo definirali kakor-vam-pač-ustreza, je nedvoumna. Je jasen simptom mojega hlepenja po zdravi pameti in tvornem sobivanju. Svojo »krivdo« zato priznam v vsej njeni razsežnosti. Lahko celo v več razsežnostih, če jih kdo od vas morda zaznava v črvinah vaših črnih in rdečih kapuc. Da naj priznanje povem v mikrofon, pravite? No, prav: Priznavam.

* Priznavam.