Potem se zatečem h končnemu vprašanju: »Kaj pa, če z eno nogo hodi po prehodu za pešce, z drugo pa izven?« Ob teh besedah v njihovih očeh vedno razberem težko zatajevano jezo zaradi norčevanja iz njihovega odgovornega dela, ki se mu reče kaznovanje. Zavoljo miru je treba razelektriti napeto ozračje. To vselej storim z iskrenim priznanjem, da ta vprašanja tudi mene mučijo že dolgo, pa nimam zveličavnega odgovora. Ko začutijo predavateljevo stisko, se tudi poklicni kaznovalci za hip prelevijo v socialne delavce in priskočijo na pomoč. S skupnimi moči ugotovimo, da ni predpisa, ki bi urejal vse situacije. Kar nas reši v dvomu, je zdrava pamet.

Naj se dotaknem naslova. Nisem ne psiholog ne psihiater in ne bom jima hodil v zelje. A oboji so mi vcepili osnovne pojme. Zato se mi zdi izbor besed ilustrativen za naše razmere. Naj dodam še anekdotično razlago, ki mi jo je dal psihiater, da bi razumel razliko med nevrozo in psihozo.

»Veš, takole je,« mi je dejal. »Za psihotika je dva in dva pet in je s tem rezultatom čisto zadovoljen. Za nevrotika pa je vedno štiri, ampak zaradi tega je strašno živčen in hudo trpi.«

Nekaj podobnega se dogaja s trdim jedrom trenutne oblasti. Zaradi razmer so ti politiki utemeljeno nervozni in izgubljajo živce. Opravilno sposobnost vlade še najbolj dokazujejo s kaznovanjem ljudi, od katerih prepričljiva večina zgolj normalno protestira proti ukrepom vlade. Kaznujejo prave in domnevne organizatorje mirnih, celo povsem kulturnih protestov, kakršen je na primer krog sklenjenih rok okrog parlamenta. Kaznujejo organizacije in njih predstavnike kar povprek – Združenje Sever, Zveza veteranov vojne za Slovenijo, Stranka za trajnostni razvoj Slovenije, Univerza z rektorjem in tako naprej. Kaznujejo ljudi, ki vsaj z eno nogo zanesljivo hodijo po prehodu za pešce. Deset policistov je bilo potrebnih, da so vzeli prostost povsem mirnemu Mariborčanu v prostorih mestne občine. Absurdnost takega početja, ki odraža panično borbo za politično preživetje, so domiselno predstavili že mnogi komentatorji, ki se med drugim sprašujejo, zakaj komunistični oblasti leta 1988 na misel ni prišlo, da bi kaznovala organizatorje protesta v podporo Janezu Janši, ki je »sedel« na Roški. In to oblasti, ki ga je – kot pravi sam Janša – prav taista dala zapreti.

Pa še imenitnega satiričnega prispevka se spomnim (ne avtorja, na žalost) o tem, kako bi morala potekati vstaja leta 1941. Najbrž bi bilo treba na italijansko kvesturo odnesti vlogo o organizaciji odpora, priložiti takso v okupacijskih lirah in potem iti z mirno vestjo v Rožno dolino ustanovit Osvobodilno fronto.

Seveda razmere ne spominjajo na leto 1941. A ukrepe oblasti je treba presojati v skladu s sedanjim stanjem. V tej luči se kažejo na robu razumnega, v okviru naslova tega zapisa.

Del državnih uslužbencev bo vselej vestno izpolnjeval navodila, nekateri komaj čakajo, da lahko pokažejo moč. Tako smo bili priče različnemu vedenju policistov. Nekateri so rože, ki so jih prinesli demonstranti, zataknili za svoje oklepe. Drugi so sedeče demonstrante prepoznali kot pretečo nevarnost in jih zalili s solzivcem. Ravnanje so podkrepili s citiranjem učbenikov o policijski strategiji varovanja hrbta ter z mnenjem upokojenega šefa policije mag. Čelika, ki je zatrdil, da je solzivec dosti humanejši od pendreka. Da bi se odrekli enemu in drugemu pri »grozeče« sedečih demonstrantih, nikomur ni prišlo na misel. V takih časih smo nestrpno pričakovali dolgo pripravljano poročilo o ekstremizmu, zlasti levem, ki pa ga ni bilo najti. S'il n'existe pas, il faut l'inventer. Star patent, ki terja nekaj iznajdljivosti, da izumiš tisto, česar ni. »Izum« je, kot je izjavila slučajna priča in so nas o njem obvestili mediji, potekal takole: policija zmontira molotovke, najbrž z nevnetljivo tekočino, ker gre le za reklamno snemanje in je varnost na prvem mestu; doda še manjšo zbirko granitnih kock in oboje razstavi ob zidu na Metelkovi, znanem zbirališču levičarskega terorizma.

Tisto, kar nas bi moralo najbolj zaskrbeti, je prav to, kar se ni zgodilo. Ko so mediji odkrili provokacijo, se ni zganil nihče. Ko bi moral osramočen odstopiti naročnik provokacije in bi morali temeljito prevetriti tudi izpolnjevalce take odredbe, je bilo tam, kjer je danes vihar zaradi manj pomembnih stvari, vse tiho.

Poglejmo, kdaj se je oglasilo in s čim zadnje dni grozi še nedavno zvesto Janševo zavezništvo. Edina točka je protikorupcijsko poročilo. Za Viranta je bila to kaplja čez rob. Ko so začutili varnost, so prilezli na plan še drugi kritiki, toliko laže, ker je bil v torpediranem dvojcu brez krmarja tudi Janković. A poglejmo si od bliže moralo poštenjakov: seveda so ugotovitve komisije dovolj obremenilne za odstop vsakega normalnega politika. A ker komisija še ni sodišče, je na vrsti žebranje o nedolžnosti pred pravnomočnostjo (kar je točno, a se nanaša na kazenski postopek, ne pa na tako poročilo). A tudi ta argument članov koalicije ni prepričal. Vztrajajo, da je treba oditi kljub formalni kazenskopravni nedolžnosti. Načelnost, bi lahko rekli (in tudi smo ter potem odhiteli glasovat o priljubljenosti Virantove liste in ji dvignili tržno vrednost v nebo v primeri s siceršnjo priljubljenostjo).

A kje je bila ta Virantova načelnost, ko je premier Janša že globoko zabredel v kazenski postopek? Ko afere ne preganjajo samo – po ustavnem sodniku Zobcu – ostanki totalitarnega pravosodja pri nas, pač pa pravosodje zglednih nam Avstrije in Finske? Kje je bila načelnost, ko smo na pladnju dobili verodostojne podatke o orožju (nekaj manjkajočih bo po potrebi, če bo ljubezenska zveza s Slovenijo prenaporna, objavila še Hrvaška) in je obširno dokumentacijo o vsem tem z nagrado za raziskovalno delo novinarjev Mateja Šurca in Blaža Zgage odlikovala tudi EU? Ob poznavanju vsega tega so stranke in njihovi vodje brez predsodkov kovali zavezništva z Janšo.

Kje je načelnost, ko Gorenaka že njegovi akademski kolegi (Lobnikar, Meško) opozarjajo na nelegitimnost policijskega ravnanja, akademik Virant pa tega ne opazi? Kaznovanje nenevarnih protestnikov je znak nelegitimnega razkazovanja moči, znak nasilja in popolnoma neustrezen odziv na resno kritiko, kakršne oblika in vsebina sta povsem sprejemljivi v demokratičnem okolju.

Da je slika hinavščine še popolnejša, si je treba v spomin priklicati nedavni napad na zgodovinarja Repeta, ki je precej trdo prijel predsednika republike. Naravnost ganljiva skrb tovarišev Lukšiča, Viranta »et company« za lik in delo tovariša Pahorja, ker da se tako ne obnaša do predsednika. In to govorijo taisti ljudje, na primer Lukšič, ki je Pahorja tik pred tem enačil z Janšo in dobesedno svaril pred njim. In kje je bila Virantova spoštljivost, ko je SDS prilepila riti na stole, ko je v parlament stopil predsednik države? Ko niso premogli najosnovnejšega pravila obveznega vedenja?

A ob prvi priložnosti bodo taisti današnji Pahorjevi podporniki spet zlili nanj ves žolč in zaničevanje. Naj zdaj nenadoma verjamemo hinavcem in priložnostnim mnogokratnim spreobrnjencem, ki se nikoli niso postavili v bran temeljnih človekovih pravic; ki niso zastavili besede za vsaj tiste nesporno korektne demonstrante; ki jim je vseeno za morebitne in dejanske montirane procese; ki so za preživetje v vladajoči koaliciji ob velikem Očetu pristali na vse ZUJF-e in podobne sporne izume; ki so podprli ali vsaj pristali na spremembo, po kateri lahko tožilstvo sčasoma postane le manjši oddelek policije? Da se ne izgubljamo v naštevanju.

Kje je rob psihoze, ko del oblasti, zlasti represivni, izgubi razum? V preteklosti smo to mejo že izkusili. Do tja je vselej pripeljal Janša. Najprej leta 1991, ko bi bila Slovenija razrušena, če nekateri komandanti enot ne bi zavrnili izvršitve njegovega povelja. Tako beremo v pričevanjih, ki jih objavljajo mediji. Potem še istega leta v času brionskih pogovorov. Tudi o tem obstajajo zapisi. Nadalje leta 1994, ko smo bili na robu spopada, na katerega je bila pripravljena Krkovičeva enota, ko naj bi prevladala Janševa vizija vojaške pristojnosti nad vsemi državljani. Enako vse zapisano in izpričano. In kaj je zdaj, leta 2013? Namesto umika gre premier v napad. Gremo spet proti robu? Ali pa bomo zdržali do volitev in – kot najbrž jasnovidno opozarja Tomaž Mastnak – spet izbrali iste poštenjake, ki se nam – vernemu ljudstvu – in na naš račun lahko smejijo že dvajset let.