Jože Smole

Zaradi vladne krize so pogajanja pretekli teden sicer zastala, toda po Smoletovih besedah so delodajalci pripravljeni vztrajati, dokler bo obstajala zadnja možnost za dogovor. Na vprašanje, ali lahko slovensko gospodarstvo počaka na novo vlado, odgovarja, da so številke dovolj zgovorne. »Dejstvo je, da smo v času krize izgubili 100.000 delovnih mest, da je država pobrala toliko manj davkov in prispevkov in da imamo v tem trenutku 118.000 brezposelnih. Napovedi za 2013 ne kažejo nič lepše slike in govorijo o 120.000 do 125.000 brezposelnih.« Po Smoletovem prepričanju nova delovnopravna zakonodaja ni edina sprememba, ki jo potrebujemo, je pa nujna, saj brez nje ne bo gospodarske rasti. Zato v reformo, ki bi zmanjšala prožnost delovne sile, delodajalci ne bodo privolili.

Odgovoriti bom poskušal z drugega vidika, torej kaj mi potrebujemo, da bi izšli iz krize. Potrebujemo več delovnih mest, tisto, kar smo pripravljeni za to narediti, pa je cena, o kateri govorite. Njen del je vsekakor zunanja prožnost. Podjetnik je edini, ki odloča, ali bo zaradi povečanja naročil širil svojo dejavnost, s tem pa tudi število delovnih mest. Da bi to naredil, tudi on potrebuje neko varnost, ki jo mi imenujemo prožnost. To pomeni, da bo podjetnik, ko bodo naročila usahnila, delavca lahko tudi odpustil in pri tem vedel, da mu ga čez dve leti po odločitvi sodišča ne bo treba vzeti nazaj v službo in mu izplačati še vseh plač za nazaj. 90 odstotkov naših podjetij se uvršča med mikro in majhna podjetja in ta lahko v takem primeru kar zaprejo svoja vrata. Podjetnik potrebuje varnost, da bo lahko odpuščal enako kot zaposloval in da za to ne bo potreboval pravnikov. Enako velja za notranjo fleksibilnost, torej za premeščanje delavcev z enega delovnega mesta na drugo. S tem bi varovali delo in zaposlitve, namesto tega pa varujemo delavce.

Delavce, predvsem starejšo kategorijo, nam je uspelo zavarovati do te mere, da jih nihče noče zaposliti. Od starejšega delavca ne morete zahtevati opravljanja nadur, ne morete ga premestiti ali dati v izmensko delo pa še 15 do 20 odstotkov dražji je zaradi dodatka na delovno dobo. Takšni delavci, ki pristanejo na zavodu za zaposlovanje, so nezaposljivi, vendar jih nihče ne vpraša, ali bi raje delali kot bili varovana kategorija. Na drugi strani je tudi za brezposelne začasno in občasno delo priložnost, da bi nekaj zaslužili in izboljšali svoj socialni status, država pa bi zmanjšala sivo ekonomijo in pobrala prispevke. Ne ukvarjamo pa se s tem, koliko slabega nastane zaradi preveč varovanih kategorij.

Na osnovi izkušenj, ki gredo v napačno smer, lahko te omejimo z mnogimi varovalkami, recimo z najnižjo ceno dela ali z dovoljenim obsegom teh del. Če zaradi bojazni ne naredimo nič, bo gospodarstvo samo še bolj nazadovalo. Tudi evropska komisija, OECD in EBRD (Evropska banka za obnovo in razvoj, op. p.) opozarjajo, da moramo nekaj storiti. Ali bodo prišli v Slovenijo, se investitorji odločajo glede na poslovno okolje.

Ker nič ne spremenimo, se razrašča vse, česar nočemo. Delodajalec se nenehno sprašuje samo dvoje, zakaj je namesto njega izdelek prodal konkurent in zakaj ni zaslužil več. Siva ekonomija nenehno pritiska na znižanje njegove konkurenčnosti in ga sili, da jo uporabi tudi on, če želi preživeti. V gospodarstvu ni nič prijaznega ali podarjenega, praktično v vseh dejavnostih se odvija neke oblike vojna. Vidimo delavce, ki morajo pridno delati, ne vidimo pa podjetnikov, za katere se samo po sebi razume, da delajo 14 ali 16 ur na dan in se borijo za preživetje, saj imajo tudi višje plače. Prekerno delo ni v redu. Je res bolje, da povečujemo število brezposelnih, da mladi nimajo zaposlitev? Mislim, da je največ, kar delavec lahko izgubi, zaposlitev. Kaj lahko pridobi? Da dela. Da izbira med službami in izbere tisto, ki mu bolj odgovarja, kjer več naredi, več zasluži, je bolj koristen in tudi bolj zadovoljen.

Za delavca je po našem največja varnost, da lahko izbira med zaposlitvami in se odloči za tisto, ki mu ustreza. Da lahko po nekaj letih, ko ne vidi več perspektive v enem podjetju, na trgu dela poišče drugo in tam napreduje. To je prava varnost. Ta trenutek pa imamo takšno varnost, da morate ob zaprtju izpostave varovane kategorije delavcev plačevati še naprej do njihove upokojitve, pri čemer se ti upokojijo, kadar želijo, ali pa sploh ne. Kaj vam ostane? Da zaprete podjetje.

Toda to ni bilo skladno z zakonodajo.

To ni naša zahteva. Anomalije se dogajajo. S popravki zakonodaje želimo sivo ekonomijo bolj onemogočiti.

To pa je problem. Ampak delodajalci oziroma pogajalci nismo spodbujali razvoja teh agencij. To je eno od pomembnih področij v našem pogajalskem procesu in upam, da ga bomo uredili.

Tu se morava vrniti na začetek pogajanj. Vlada jih je začela z izhodišči, da je treba trg dela narediti bolj prožen in s tem omogočiti bolj uspešen razvoj podjetništva in rast gospodarstva. Njen predlog je šel nato žal v drugo smer. Slovenija ima v tem trenutku dve prožni obliki dela: delo za določen čas, katerega del je tudi agencijsko delo, in študentsko delo. Na eno od teh oblik so sedaj postavili kvote. Kje je tu prožnost? Če bi pri delu za nedoločen čas res omogočili lažje odpuščanje, krajše odpovedne roke, notranjo fleksibilnost z omogočanjem prilagajanja delovnega časa in procesov dela, potem ne bi bilo razloga za omejevanje dela za določen čas, ker bi to postalo nezanimivo.

Delavec za nedoločen čas dobi odpravnino, ker je delodajalec prekinil njun dogovor. Odpravnina delavcu omogoča miren prehod v novo zaposlitev. Zakaj pa naj dam odpravnino delavcu, s katerim sem se dogovoril, da bo delo trajalo dve leti?

Seveda.

V čem je potem dodana vrednost teh pogajanj? Da se edino, kar je prožno, zmanjša? Je pa res, da so odpravnine v primerjavi s kvotami manjše zlo.

To vprašanje je v največji meri odvisno od politike. Naše poslanstvo je zagotavljanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva na mednarodnih trgih. Smo premajhni, da bi lahko delovali kot zaprta oziroma samozadostna ekonomija.

Novih delovnih mest ne ustvarjajo niti država niti sindikati, temveč edino podjetniki. Če bodo pri tem uspešni, bodo prekerni delavci lahko izbirali med zaposlitvami, ki ne bodo prekerne, in se bodo odločali, kakšno zaposlitev bi radi. Če tega ne bo, bo tako, kot je zdaj oziroma še slabše. O novi nevarnosti, odlivu možganov, skoraj ne govorimo. Najboljši odhajajo v tujino, z obstoječimi pogoji pa jih ne privabimo nazaj. Zato je težko reči, da sindikati zastopajo vse delavce. Vprašanje je, ali zastopajo mlade izobražence.

Upam, da gospa pomisli, da bo tudi ona s svojimi otroki živela v tej državi. Naš cilj mora prav gotovo biti drug, to je rešiti problem zaposlovanja, ustvarjanja družine in nadaljnjega razvoja mladih. Naj gredo v tujino, toda med študijem oziroma na prakso. Omogočiti jim moramo, da bodo kreativni in ustvarjalni pri nas, torej da se vrnejo in prinesejo s seboj nova znanja. Kot sem rekel, edino delodajalci ustvarjajo nova delovna mesta. Nočemo pa slišati, da za to potrebujejo takšne pogoje kot njihovi konkurenti na mednarodnem trgu.

Mi se lahko primerjamo s svojimi konkurenti na trgu in ti niso na Norveškem. Nam ne konkurirajo Nemci, ker jih ne dosegamo, tudi Avstrijci ne. Prav je, da se primerjamo s svojimi direktnimi konkurenti, to so Češka, Slovaška, Madžarska, Poljska.