V Veliki Britaniji odmeva tožba študenta, ki se je odločil tožiti eno najbolj znanih univerz na svetu, ker je ocenila, da ima premalo denarja za podiplomski študij. Damien Shannon je v dnevniku Guardian napisal, da toži oxfordsko univerzo, ker izbira študente na podlagi bogastva, kar je najmanj nepošteno.
Revni niso dobrodošli
Shannonova zgodba se začenja 19. januarja 2012, ko se je na oxfordski univerzi prijavil na podiplomski študij ekonomske in družbene zgodovine. Prijavil se je po več mesecih razmišljanja, ali je akademsko primeren za Oxford ali ne, kar se na Otoku sprašujejo mnogi, ki niso iz bogatih družin in zato niso obiskovali kakšne od imenitnih in dragih zasebnih srednjih šol, teh valilnic vladajočih, ki ti široko odprejo vrata imenitnih univerz, kot sta Oxford in Cambridge. Bil je presenečen, ko je dobil pozitiven odgovor in so mu ponudili študij na kolidžu St. Hugh's. Sedem mesecev kasneje so mu s tega kolidža sporočili, da žal ne bo mogel študirati pri njih. Zveni neverjetno, vendar so kot razlog navedli to, da ima premalo denarja. Univerza naj bi presodila, da ima premalo denarja za to, da bi pokril stroške življenja v Oxfordu za ves čas študija. Ta kolidž pa tudi univerza v Oxfordu ne sprejemata študentov, ki za življenjske stroške nimajo na voljo najmanj 12.900 funtov na leto. To vsoto navajajo celo na spletni strani univerze. Gre za seštevek več zneskov. 7250 funtov moraš imeti za enoletni najem sobe. Pri tem jih ne zanima, ali si sam – kot Shannon – našel nekaj tisoč funtov cenejšo sobo. Univerza tudi zahteva, da imaš za hrano na voljo 56 funtov na teden in dovolj denarja za to, da s kolegi ješ v restavraciji kolidža. Zahteva tudi določen denar za družabno življenje in nakup oblačil. Neverjetno, a resnično.
Za študij brez težav in skrbi?
Kolidž St. Hugh's se je na tožbo odzval s trditvijo, da s temi denarnimi zahtevami želi poskrbeti samo za to, da bi študenti lahko končali študij brez finančnih težav in skrbi. Kolidž tudi zanika, da je ta zahteva nedosegljiva za nižje družbeno-ekonomske skupine. Shannon je za življenjske stroške privarčeval 9000 funtov. To, kar mu je manjkalo do skupne zahtevane vsote, je nameraval zaslužiti s honorarnim delom med študijem. Tisti, ki imajo izkušnje s študijem na Oxfordu in so podprli Shannona (ni jih veliko), pravijo, da je zahtevanih 12.900 funtov na leto farsa in da je mogoče povsem normalno preživeti leto dni študija z devet tisoč funti. Tudi štipendije, ki jih izbranim študentom za življenjske stroške ponujajo oxfordski kolidži, niso veliko višje: 9490 funtov. To je samo 490 funtov več, kot jih je imel Shannon, in 3410 funtov manj, kot je zahteval kolidž St. Hughs's, ki je bil do Shannona očitno zelo krivičen.
Shannon ne zahteva odškodnine. Odklonil je brezplačno pravno pomoč, ker želi na sodišču sam dokazati, da na Oxfordu izbirajo študente na podlagi bogastva oziroma finančnih kriterijev. Najmanj nepravično je, da nekomu onemogočijo študij samo zato, ker si ne more privoščiti druženja, prehranjevanja na kolidžu ali najema sobe s predpisano velikostjo in ceno. Kolidžu zameri tudi to, da ni hotel upoštevati predvidenega honorarnega zaslužka med študijem, domnevno zaradi zahtevnosti podiplomskega študija, čeprav po drugi strani univerza spodbuja delo ob študiju, vendar samo v okviru univerze. Prav tako študente spodbuja k sodelovanju v številnih športnih tekmovanjih, za katera so potrebne neskončne ure treninga. In tako naprej. Veliko izgovorov za, kot pravi Shannon, elitizem, privilegiranost in ekskluzivnost, ki jih gojijo upravljalci univerze. Če si finančno ne moreš privoščiti sodelovanja pri njenih navadah in običajih, nisi dobrodošel. To je, pravi Shannon, nepošteno, kmalu pa bomo videli, ali je tudi nezakonito.
