»Sedem čestitk, združenih v eno skupno pravljično za pravljičnih sedem predstav, za pravo športno poezijo.« Tako se je glasil del prve uradne čestitke, ki jo je slovenska reprezentanca po elektronski pošti dobila iz domovine, poslal pa jo je nogometni klub Maribor. Selektor Boris Denič, ki je po zmagi proti Rusiji zaspal šele ob petih zjutraj (vseeno je bil ob osmih že pokonci), je kljub čestitkam včeraj še vedno podoživljal obračun z Rusi: »Težko bi ocenil, ali je bila tekma bolj podobna boksarskemu dvoboju ali rokoborbi grško-rimskega sloga. Umetniški vtis, ki smo ga pustili na igrišču, ni bil najlepši, a smo z nenormalnim garanjem prišli do zmage in polfinala. Tudi če bi z Rusi igrali še dan ali dva, bi se vedno končalo s slovensko zmago.«
Na vprašanje, na katerih igralnih mestih so današnji nasprotniki Španci najmočnejši, Denič diplomatsko odgovarja: »Povsod. Gre za močno in kakovostno reprezentanco, ki je rokometno pismena in s kolektivnim duhom. V igri ima veliko rotacij, verjetno največ med vsemi na tem tekmovanju. Osnovo njihove igre predstavljajo krila in krožni napadalci, ki imajo odlično realizacijo pri strelih. Zato jih moramo nevtralizirati, tudi za ceno tega, da bodo Španci potem lažje in več streljali z zunanjih položajev. A moramo tvegati.« Eden glavnih slovenskih adutov naj bi bila hitrost, a selektor opozarja: »Nobena reprezentanca, tudi španska ne, pri vračanju v obrambo ni dovolj hitra za slovensko tranzicijo. Ampak mi moramo tako igrati: eno je želja in hotenje, drugo pa realnost. Na nekaterih tekmah tega nismo delali. Le če bomo tako igrali proti Španiji, lahko razmišljamo o zmagi.«
Vratar Gorazd Škof je noč po četrtfinalni tekmi z Rusijo do treh zjutraj preživel v hotelski sobi bratov Žvižej. »Noč je bila kratka in prijetna, z Lukom in Mihom pa smo obujali rokometne spomine in kovali načrte za prihodnost. V glavi so se nam odvijali spomini s SP v Tuniziji 2005 in Nemčiji 2007, ko smo slabe volje in razočarani odhajali domov, bili sprti in nekaj časa sploh nismo govorili med seboj. A zdaj pa smo v polfinalu – to je noro,« je dejal Škof in povedal, da so se slišali tudi z nekdanjim hrvaškim reprezentantom Petrom Metlićićem. »Rekel je, da je uvrstitev v polfinale fantastičen dosežek, a da je treba zdaj vzeti še kakšno žlahtno kovino. Ni pomembno, kakšno, čeprav bi bila najboljša zlata. Spomnil nas je, da je na koncu najhuje biti četrti in da naj naredimo vse, da se to ne bo zgodilo,« je povzetek pogovora z Metličićem opisal Škof.
Medtem ko je petnajsterica slovenskih reprezentantov zadnjih dvajset minut včerajšnjega opoldanskega treninga v ogrevalni dvorani kompleksa Sant Jordi uigravala taktične zamisli pred enim golom, sta se Škof in poškodovani Dragan Gajić na drugem kratkočasila s posebno igro. Gajić je streljal po trikrat z desnega krila in s črte sedmih metrov, za zmago pa je moral doseči pet zadetkov iz šestih strelov. Igrala sta na tri zmage, po Škofovem vodstvu z 2:0 je Gajić izenačil na 2:2, odločilni dvoboj pa je dobil Škof. »Španci? Vemo, kaj v rokometu pomeni prednost domačega igrišča, za sabo pa bodo imeli tudi 16.000 navijačev. Treba bo ustaviti predvsem njihova krila in krožnega napadalca. Veliko igrajo na črto in v tem elementu so najmočnejša reprezentanca na SP. Tehnično so izredno podkovani in v slogu nogometašev Barcelone igrajo rokomet 'tika taka'. A se bojijo 'kontakt igre' in v tem vidim našo priložnost,« meni Škof, ki v drugem polfinalu med Hrvaško in Dansko daje prednost (v odstotkih 55-45) našim južnim sosedom.
Kapetan Uroš Zorman je v Španiji igral v dveh klubih (Ademar Leon, Ciudad Real), zato dobro pozna večino domačih reprezentantov. »A doslej se na SP še nismo videli. Zdaj se ne bomo le videli, ampak tudi 'pretepali' na igrišču. Do začetka tekme bomo prijatelji, potem šestdeset minut sovražniki, potem pa spet prijatelji, ki bodo odšli na kavico ali kaj drugega. Utrujen sem in vse me boli, a proti Špancem bom šel, tako kot vsi moji soigralci, spet na polno, na glavo. Fantastično bi bilo, če bi premagali sicer favorizirane Špance in več kot 16.000 domačih navijačev spravili v žalost. Skoraj ni večjega užitka kot gostitelja tekmovanja nabiti na njegovem igrišču,« se zaveda Zorman, ki o domnevni teoriji, da je SP v Španiji njegov labodji spev v reprezentančnem dresu, skrivnostno odgovarja: »Brez komentarja. Ne bom govoril o tem, ker je še prehitro.«
