Vsaka bolnišnica ima neki standard kakovosti in varnosti ter komisijo za kakovost oskrbe in varnost pacientov, poleg zunanje in notranje presoje. Če hočemo, da gremo naprej, mora ta komisija delovati. Pomembno je, da nikogar ne pribijamo na zid, ne iščemo krivcev, ampak se pogovarjamo o napakah zato, da postopke izboljšamo in da do takih dogodkov ne bo več prihajalo. Ugotavljamo, kaj je v sistemu narobe in kaj moramo popraviti. Menimo, da je uspešna le tista bolnišnica, ki priznava, da napake so, jih odkriva in sproti rešuje. Stoodstoten pa ni nihče. Po mojem mnenju skoraj ni mogoče, da v svoji delovni karieri ne narediš napake. Naš interes je ljudi spodbuditi, da se o tem pogovarjamo, da povedo: Glej, tole je narobe, povej, kaj bi lahko naredili, da bi bilo bolje in da do tega ne bi prišlo.
Torej zdravniki in drugo zdravstveno osebje prijavljajo napake in ni več toliko bojazni pred javnim pogromom?Naša bolnišnica prijavlja napake, o njih se pogovarjamo in tudi obveščamo javnost. Tudi ministrstvo zahteva, da se napake prijavljajo. Mislim, da je pometanje napak pod preprogo najslabše, tako za paciente kot zaposlene. Tudi na področju zdravstvene nege se tega zavedamo. Zato smo letos to temo tudi izbrali na Dnevih Marije Tomšič.
Po nekaterih ocenah pride pri vsakem desetem postopku zdravljenja do neželenih dogodkov. Kako pa je v zdravstveni negi? Sploh obstajajo kakšni statistični podatki?Da se napaka zgodi pri vsakem desetem postopku, je zelo težko reči. Veliko je seveda odvisno od tega, kaj sploh jemljemo za napako. Lahko je majhna in je sploh ne opazite. Vendar je napaka. Lahko pa je velika. Zgodi se, da pustiš odprta vrata, ko greš iz prostora, kjer so zdravila, in je že to napaka.
Pa je sploh mogoče reči, katere napake so najpogostejše?To zelo težko definiramo. Vsak posameznik je svojstven, na enem področju bolj in na drugem manj natančen, ker določenih stvari niti ne dojame kot zelo pomembnih. Tako bo nekdo dal na negovanje velik poudarek, drugemu pa se recimo ustna nega ne zdi zelo pomembna. Saj jo bo opravil, vendar nanjo ne bo dal velikega poudarka. Pa vendar je v določenih zdravstvenih stanjih pacienta ustna nega izrednega pomena. Ali pa, denimo, uporaba plenic. Ljudje, ko pridejo v bolnišnico, rečejo, da jim uhaja urin. Medicinska sestra mu morda da plenico, ker meni, da bo pacientu tako bolje, lažje, pa tudi zaradi svoje manjše obremenitve. Vendar mu s tem dejansko škoduje, pacient se ne počuti dobro, lahko se posledično res pojavi inkontinenca in ima potem, ko gre domov, probleme. V dobri veri, da delaš dobro, tako narediš napako. Tu je veliko odvisno od znanja, izkušenj, odgovornosti medicinske sestre.
Najbrž je pri vsem tem izjemno pomembna komunikacija, tako z bolnikom kot med osebjem samim?Komunikacija je seveda izjemno pomembna v zdravstvenem timu, še posebno med vsemi izmenami. Zelo je pomembno tudi, da medicinska sestra dobro komunicira s pacientom in njegovimi svojci. Komunicirati mora z vsemi, ki so v postopke zdravljenja vključeni, ne le z zdravstvenimi, ampak tudi z nezdravstvenimi delavci – socialno delavko, administracijo, torej v celotni smeri od najnižjega do najvišjega in obratno. Te poti se ne smejo mešati in biti motene, čeprav so seveda tudi v naši komunikaciji napake. Imela sem primer medicinske sestre, ki se je dogovarjala za obisk na domu. Toda do nje so že prišli napačni podatki, vedela je samo, kam mora iti in zakaj. Pa je bila vmes samo ena oseba, ki ji je prinesla sporočilo, in komunikacija je že bila motena. To je bila napaka. Iz ene majhne stvari se lahko razvije velika napaka.
Kaj pa sama hierarhija? Je odnos zdravnik – medicinska sestra še problematičen? Pogosto je opaziti, da že delujeta kot tim, povsod pa najbrž še ni tako.Moram reči, da smo to že prerasli. Mlajši malo drugače komunicirajo, starejši pa se še učimo komunikacije, kajti šola nas tega ni učila, in mislim, da še zdaj ne uči. Nas bo pa čas pripeljal do tega, da se izobražujemo tudi na tem področju. Ena takih priložnosti je prav strokovno srečanje Dnevi Marije Tomšič, kjer se bomo pogovarjali tudi o komunikaciji, udeleženci spoznavajo nove pristope, pridobijo nova znanja, s katerimi se bodo ti procesi izboljšali. Medicinska sestra je vezni most, povezava med pacientom in zdravnikom. In ta komunikacija mora biti resnično dobra.
Kako je s kazensko odgovornostjo medicinskih sester? Če vzamemo primer s celjske urgence, medicinska sestra je pri sprejemu pacienta naredila vse po predpisih, pa vendar je naredila napako.Medicinska sestra je v tistem primeru naredila res vse po predpisih. Vendar v naši bolnišnici velja dogovor, da so predpisi eno, ti pa delaj po svoji vesti. Mislim, da so tudi drugod po Sloveniji zdaj že prišli do tega, da medicinska sestra pacienta ne bo kar odklonila in da bo delala po svoji vesti. Včasih pa je resnično v precepu, ker ne ve, komu bi ugodila – svojemu nadrejenemu, zahtevam države, zavarovalnice, pacienta ali svoji vesti. Menim, da imajo medicinske sestre toliko empatije, odgovornosti in vesti, da delajo v dobro pacientov. Je pa prav urgenca tista, ki je pogosto preobremenjena, kadra je premalo, in tudi ta preobremenjenost pripelje do hitrega reagiranja, kar spet ni prav. Medicinska sestra seveda za vse to ni kriva. A če se postavimo v vlogo svojca, hočemo za svojega najbližjega samo dobro in nas ne zanima, koliko jih je v službi, koliko ur delajo, skratka nič od tega. Zanima nas le naš bližnji, ki potrebuje pomoč, in to najboljšo. Ravno tu trčimo ob problem, kajti v tej družbi žal ni posluha za javne uslužbence, ne le za zdravstvene delavce. Normativov ni, standardov, skozi katere gredo pacienti, ni, ker jih denimo urgence sploh ne postavljajo. Zdaj se urejajo triaže, morda pa bo ministrstvo počasi uredilo tudi urgence, vendar se nam še vedno lahko zgodi kakšen neljubi dogodek.
Kako pa bo varčevanje v zdravstvu vplivalo na možnost napak, glede na to, da se obremenjenost zaposlenih v zdravstveni negi povečuje, dela se tudi s cenejšimi materiali, ki so morda tudi slabši?O tem se veliko pogovarjamo. Ministrstvo ne dopušča nobenih nadomestil porodniških odsotnosti in upokojitev, lahko nadomeščamo samo bolniške odsotnosti. Notranja reorganizacija v bolnišnicah gre v to smer, da je v izmenah manj zaposlenih, kar bo gotovo vplivalo na kakovost in varnost, torej se lahko kakšna stvar tudi spregleda. Medicinske sestre so vse bolj obremenjene, saj jih je dejansko manj. Srečujemo se tudi z velikimi problemi socialnih transferjev, sploh na določenih oddelkih. Sem pristaš tega, da so mame pri otrocih prvo leto in da otroci zrastejo v zdravi in topli družini. Je pa hkrati to hudo za zavod, kajti država pri tem nima posluha, da bi lahko zaposlili toliko več ljudi. Tako so starejši veliko v službi in zelo obremenjeni, nato pa veliko odsotni zaradi bolezni. Ostanejo nam zaposleni, stari okoli 40 let, ki pa bodo izgoreli. To je velik problem vseh slovenskih bolnišnic.
Dolgo je med ljudmi veljal mit o nezmotljivosti zdravstvenega osebja. Je še danes tako?Imam občutek, da se pacienti in svojci že zavedajo, da smo tudi mi samo ljudje. In da smo pri vsem delu, ki ga opravljamo, lahko tudi zmotljivi. V intenzivnih negah ali terapijah, kjer je več medicinskih sester, je nekoliko drugače, ker ena skrbi za enega ali dva pacienta. Na oddelku, kjer ena medicinska sestra skrbi ponoči za 30 pacientov, pa brez manjših napak enostavno ne gre. Recimo, če mora dati antibiotike več pacientom opolnoči, to enostavno ni izvedljivo. Eden ga bo dobil pol ure prej, nekdo drug pa pol ure kasneje. In to se že smatra za napako.
Ali izobraževalni sistem sledi praksi?Vse bolj opozarjamo na razkorak med teorijo in prakso. Tako se zdaj pogovarjamo, ali je sploh prav, da učimo učence nekaj, kar se v praksi ne dela več. Ne primer, pri postiljanju postelj učimo, da morajo uporabiti toliko in toliko rjuh, v praksi pa se ne dela več tako, saj moramo varčevati, kajti tudi pranje rjuh je velik strošek. Torej bomo morali teorijo prilagoditi praksi. Zelo pomembno je tudi, da prilagajamo standarde. Standardi v naši bolnišnici so v okviru slovenskih normativov, imamo pa še svoje standarde, ki so v veljavi od leta 2011, torej jih prilagajamo času in prostoru. Osebje jih mora dobro poznati in v okviru njih tudi delati.
