V zadnjih tednih je pred premiero ljubljanske operne hiše zato tudi v Sloveniji vladala neka nenavadna wagnerjevska evforija: mediji so nas obsipavali s članki o bayreuthskem mojstru, vrstijo se izjave, misli, intervjuji, predavanja. Logično je, da se kot rdeča nit vseh teh zapisov kaže vprašanje, zakaj smo v Sloveniji do Wagnerja zadržani, zakaj ne uprizarjamo njegovih del. Pri tem se večinoma ponujata dva odgovora. Nekateri poudarjajo, da naj bi bila Wagnerjeva dela izvajalsko (pre)zahtevna, saj zahtevajo poseben tip glasov (»junaški«, »dramatični« glasovi), velik in verziran orkester ter tudi primerno infrastrukturo (prenovljena ljubljanska Opera je ne zagotavlja), spet drugi pa vzpostavljajo »politične« vzroke, predvsem polpreteklo oziroma povojno sumničavost do vsega nemškega. Toda oba pomisleka je mogoče zlahka zavrniti: če ne drugega, je prav petkova premiera Večnega mornarja (oziroma, v trenutnem prevodu, Letečega Holandca) dokazala, da jo je domači ansambel zmožen pripraviti brez pretresov in na svoji siceršnji ravni, kar zadeva »politično« korektnost, pa je treba spoznati, da je prav po slovenski politični pomladi leta 1990 Wagner dokončno zdrsnil v pozabo.
No, enega izmed vzrokov nihče ne omenja na glas, gre za simplicistično prepričanje, da je Wagner preprosto dolgočasen in »zatežen«. Če pustimo vnemar to, na naših tleh močno tleče in močno razširjeno tiho stališče, ki je precej lokalne narave, saj nas le kratek internetni »sprehod« lahko utrdi v ugotovitvi, da je Wagner povsod po svetu del najbolj trdnega železnega repertoarja in da tudi polni operni inkaso, pa so mi prav medijske objave zadnjih tednov razkrile še en pomemben vzrok. Namreč, mediji so večino prostora, namenjenega Wagnerju, odmerjali predvsem dvema temama, ki sta se jim očitno zdeli centralni, in sicer vprašanju Wagnerjevega odnosa do judovstva in povezavi med Wagnerjevo glasbo in nacizmom.
Wagner je zares zagrešil sila neprijeten in jasno antisemitski spis Judovstvo v glasbi, vendar gre za ducat natisnjenih strani, medtem ko Wagnerjev »literarni« opus šteje več tisoč strani, v katerih je med drugim tudi teoretično določil novo razmerje med glasbo in literaturo in v katerih je odločno napovedal »umetniško delo prihodnosti«, kakršnega danes zares lahko prepoznamo v številnih aktualnih performativnih praksah. Ko nadalje postavljamo Wagnerja v zvezo s Hitlerjem, preprosto pozabljamo, da je Wagner umrl leta 1883, Hitler pa se je rodil leta 1889, in da je slednji zlorabil Wagnerja v svoje ideološke namene, podobno kot recimo Nietzscheja, pri čemer ne prvega ne drugega ni zares razumel. Pisati po dveh desetletjih o Wagnerju in se ustavljati ob obeh omenjenih temah je torej približno tako, kot bi se ob Hitlerju spraševali zgolj o njegovem slikarskem opusu.
Odsotnost Wagnerja s slovenskih odrov in s tem tudi iz naše kulturne zavesti je torej povezana z našo nereflektiranostjo »primera Wagner«, nepoznavanjem bistvenih problemov, povezanih z Wagnerjevo idejo celostne umetnine, njegovim odnosom do revolucije, nato budizma in religije, gledaliških rešitev in njegovih glasbeno-tehničnih inovacij. Wagnerjev odmev v umetnosti 20. stoletja je bil silovit in sega od gledališke teorije in prakse (Gordon Craig, Adolphe Appia, Antonin Artaud) do literature (francoski simbolisti), filozofije (Friedrich Nietzsche, Claude Lévi-Strauss, Alain Badiou) in seveda praktično vseh glasbenikov. Nas torej ne zanima bistvo, temveč »medijsko« zanimive drobtine. Namesto da bi se poglabljali v Wagnerjevo razgradnjo mitov, vprašanje dela z mrežo vodilnih motivov, z idejnim bogastvom posameznih glasbenih dram, se v slogu najbolj zarumenelega tiska ukvarjamo z obrobnimi pikantnostmi. Dokler Wagnerja ne bomo mislili, ga tudi ne bomo razumeli. In dokler Wagner ne bo del slovenske splošne kulture, bo tudi slovenska kultura zgolj periferna polevropska kultura.
