Preden se podrobneje posvetimo petkovemu gostovanju Nicole Willis v Ljubljani, se pomudimo pri koreninah njenega umetniškega »obstoja«. Morda sam termin ni povsem posrečen, a podobno vprašanje eksistence je veljalo tudi za pravo soulovsko pesem; četudi je preporodniški album Solomona Burka Don't Give Up On Me leta 2002 že napovedoval renesanso čistokrvnega soula, tega ni bilo od nikoder, vsaj ne v takšnem smislu, da bi ga lahko kot neodvisno enoto iztrgali iz splošnih ali posplošenih usmeritev.
Znova oživljeni soul
Dolgo časa je v zraku viselo vprašanje: kam se je izgubila iskrena soulovska pesem? Kaj se dogaja z avtorji, da ne znajo napisati »velike« skladbe, ali s publiko, ki očitno nima več časa in potrpljenja, da bi občutila in se prepustila pravim emocijam v digitalnem času? Pojava misleca in producenta Marka Ronsona je ta trend obrnila. Ta je namreč zanemaril vse moderne zakonitosti pop muzike, kar je soul v zadnji petletki vrnilo nazaj h koreninam in med tako všečne analogne občutke. »Novi« soul je pravzaprav »stari« – žanru je povrnil izgubljeni spomin, četudi se je zgolj prilagodil svojim pravzorom. Retro vibracije namreč niso bile več le okras, temveč so pomenile velik korak nazaj proti prihodnosti prave soul glasbe.
Različnim mutacijam ni bila naklonjena niti Nicole Willis, niti niso te blizu tokratni spremljevalni zasedbi The Soul Investigators. Njihovo sožitje in aranžmaji namreč temeljijo na soulu stare šole s posluhom za današnji čas. Prav ti dovtipi znajo mimogrede komunicirati z gledalcem, če jim ta to dovoli oziroma se jim prepusti. Nicole Willis vestno vnaša tradicionalno stališče in drznost v sodobni soul, ki je predolgo trpel zaradi osladnosti in preprodukcije. Resnično je bilo težko poslušati, v kaj vse so ga – zlasti v devetdesetih letih – posiljevali. Po drugi strani Willisova s svojim odnosom izkazuje spoštovanje vsem velikim učiteljicam soula, na čelu z Aretho Franklin. Skupaj s fanti je očitno potrpežljivo čakala na spremembe, ki so prej ali slej pač morale priti. Osvobojena vseh (ne)mogočih pričakovanj, ji je takoj (z albumom Keep Reachin Up, 2005) uspelo prepričati iz povsem preprostega razloga – ponudila je kompaktno serijo pesmi, ki so prepričale tako z večplastnostjo kot naravnostjo. Pri tem ni zapadla v rutino ali podlegla iskanju inovacij za ceno smisla. Stopila je na soulovski vlak, ki je enkrat takrat znova odrinil z glavne postaje. In se prepustila osveženi »matrici« kanonske soul pesmi.
Zvestoba »klasiki«
Takšna je Nicole Willis tudi na odru – morda je na trenutke malce preveč sramežljiva, a kadar želi, zna biti tudi zapeljiva in obenem ranljiva. Ob boku ji stojijo uigrani »raziskovalci soula«, s katerimi tvori elegantno celoto, ki ji na trenutke umanjka le malce več plemenite hrapavosti (da ne rečem surovosti). Vsekakor pa so na špilu, ki se je raztegnil čez polnoč, zapustili konkreten in jasno razdelan vtis ter v širokem zamahu pokazali vse odtenke klasičnega soula in njegovih pomembnejših derivatov. Vsi se namreč zavedajo svojega poslanstva, s katerim nam želijo znova približati muzike, ki so jih poslušali prek vinilov svojih staršev – na teh so pogosto žvrgoleli wah wah efekti in kraljevale orgle hammond BS3. Kolektiv jih – če jih pavšalni breakdance publike na odru ne onesposobi – vešče koristi za medigre ali barvanje čutnih pripovedi (Perfect Kind of Love, If This Ain't Love, Tell Me When).
Nasploh se je v petek zdelo, da je bil večji del poslušalcev v Cvetličarni iz drugih razlogov – tako je večji del koncerta izzvenel brez prave povratne informacije. Res se ne spomnim, kdaj se je zadnjič zgodilo, da (polna!) dvorana ni priklicala benda nazaj. Ta anomalija vseeno ni pokvarila všečnega vtisa, ki so ga zapustili Nicole Willis in njeni fantje. Svojemu soulu resda ne vcepijo občutkov brezčasnosti, a ga vseeno izvajajo z veliko spoštovanja in dostojanstva (Time To Get Business Straight, Holding On, Now I Can Fly), to pa je zadosten argument, da pri njem vztrajajo še naprej.