Zaradi pozitivnih izkušenj se otrok v vrtcu dobro počuti. Najpomembnejša sta občutek varnosti in zaupanja, da otrok lažje sprejema novo okolje, neznane ljudi in vrstnike. Pomembno je, opažam, da k otroku pristopim z občutkom. To pomeni, da moram delovati spodbudno in umirjeno, saj prijazen odnos ustvarja prijazno klimo – otroci občutijo, da jih imamo radi. Vse to otrokom lahko daje strokovna pedagoška delavka, s katero otroci navezujejo prve stike. Če strokovne delavke v vrtcih otroke sprejemamo enako, kot bi to počele pri svojem otroku, mislim, da smo na pravi poti.
Kako pri najmlajših poteka delitev dela med vzgojiteljico in pomočnico, kako se dogovorita, katera kaj dela?Stroge delitve dela med vzgojiteljico in pomočnico vzgojiteljice ne sme biti. To pomeni, da je neposredno delo obeh enako pomembno tako pri dejavnostih kot tudi pri dnevni rutini. Razlika je ta, da se vzgojiteljica dnevno pripravlja na vzgojno-izobraževalno delo doma, seznanja pomočnico o načrtovanih dejavnostih, potem pa se skupaj dogovoriva, ali bi še kaj spremenili in katero vlogo bova imeli pri izvajanju dejavnosti. Večji del pri usmerjenih dejavnostih prevzame vzgojiteljica, pomočnica ob tem aktivno sodeluje. Dogovarjava se dnevno, tudi med potekom dejavnosti, ki se prepletajo do odhoda otrok domov. Za uspešno delo v skupini je potrebna stalna komunikacija, tudi neverbalna.
Kaj imate v mislih, ko rečete, da je pomembna tudi neverbalna komunikacija?S pomočnico morava tako dobro sodelovati, da se že s pogledom sporazumeva, kaj je treba v danem trenutku narediti. Pomembno je, da se obe med seboj začutiva, spoštujeva medsebojno različnost in imava odkrit odnos. Najin odnos namreč močno vpliva na kvaliteto dela v skupini, na sodelovanje s starši in na medsebojno razumevanje v kolektivu.
Kaj vzgojiteljica pomeni otroku, predvsem mlajšemu, ki je šele začel obiskovati vrtec?Vzgojiteljica mora biti za otroka oseba, ob kateri se dobro počuti. Človek, ki ga posluša, objame, potolaži, poboža, se z njim igra, poje, pleše, pripoveduje pravljice. Med otrokom in vzgojiteljem se spleta močna povezanost, ki je zelo pomembna za razvoj otrokove motivacije. Namreč, če je otrok motiviran, je lahko dejaven. Vzgojitelji spodbujamo učenje otrok na različnih področjih prek igre, dejavnosti, tudi pri najmlajših otrocih. Opazujemo jih in sledimo otrokovemu učenju samostojnosti.
Torej delo z najmlajšimi otroki ni predvsem previjanje, preoblačenje in hranjenje, kot slišimo včasih?Daleč od tega. Morda takšno prepričanje pri nekaterih velja še danes zaradi pretekle ureditve. Včasih so namreč v jasličnih oddelkih, kot so imenovali oddelke z najmlajšimi otroki, delale medicinske sestre in te so imele predvsem takšne naloge, kot jih omenjate. Danes pa tudi za najmlajše skrbimo strokovne pedagoške delavke. Otrokom omogočamo spodbudno učno okolje, v katerem se celostno razvijajo. To je pomembno, saj je sploh v prvih letih življenja razvoj otrok zelo hiter in otroci imajo prirojeno željo po raziskovanju, po odnosih z drugimi ljudmi, po komunikaciji.
Nam to lahko opišete na primeru ?Trenutno poteka v naši skupini igra z vlogo zdravnika. Skupaj z otroki smo uredili kotiček, ki ga imenujemo ambulanta za medvedke. Otroci so prinesli v vrtec medvedke, ki so zboleli, mi pa jih v ambulanti pozdravimo. V igro se bo v prihodnjih dneh vključil tudi oče enega izmed otrok v skupini, pediater v zdravstvenem domu v našem kraju. Namen vsega tega je odpravljati strah otrok pred obiskom zdravnika. Medvedke pa zdravimo tudi z zdravo prehrano, s sadjem, zelenjavo, jim skuhamo čaj z medom. Ko ozdravijo, skupaj ob glasbi zaplešemo. Tako prek igre spodbujamo razvoj na področju jezika, družbe, narave, umetnosti in gibanja ter matematike.
S kako veliko skupino otrok delate?V skupini je štirinajst otrok, starih od enega do dveh let.
Bi bili enako uspešni pri delu, če bi imeli v skupini več otrok?Zelo težko. Nimamo primernih prostorov za večje skupine, kar pomeni, da bi objektivno slabše opravili delo. To bi se zagotovo poznalo pri razvoju otrok v skupini. Manj časa bi imeli za vsakega posebej in vse bi počeli precej bolj površno. Zato bi bili oškodovani otroci, saj se ne bi optimalno razvijali.
V vrtcu delate četrt stoletja. Kakšne spremembe opažate?Ko sem začela delati v oddelku male šole, smo morali izvajati točno določeno število dejavnosti na teden. Na primer nujni sta bili dve vadbeni uri na teden za starejše otroke in ena za mlajše, tri dejavnosti s področja jezika in tako dalje. Korenite spremembe so se začele z uvedbo kurikuluma za vrtce leta 1999. Od takrat nismo več omejeni na število dejavnosti na teden. Imamo več svobodne izbire pri načrtovanju. Vsak dan se pri našem delu z otroki različna področja med seboj prepletajo, saj kurikul spodbuja celosten in uravnotežen razvoj otroka: telesni, duševni in duhovni. So pa tudi vrtci med seboj zaradi komunikacijskega napredka bolj povezani in izmenjava dobrih praks med vrtci je mnogo lažja, kot je bila včasih.
So današnji otroci drugačni?Zaradi hitrega tempa življenja in pomanjkanja časa so dandanes otroci bolj nemirni in se pri različnih dejavnostih težje zberejo. Zato potrebujemo več časa, da jih umirimo. To skušamo storiti s petjem pesmic, s prstnimi igricami. Šele potem, ko so umirjeni, zbrani, lahko sodelujejo pri dejavnostih, dojemajo, se učijo in razvijajo.
Kakšne spremembe pa opažate pri starših, če jih primerjate s tistimi pred 25 leti?Nekateri starši so zelo zahtevni. Mi jim povemo, kaj je za otroke zdravo oziroma kaj je za določeno starost otroka pomembno. Seveda ob tem, kolikor se da, upoštevamo tudi njihove želje in se jim prilagajamo. Dobro je sodelovati, še posebej, če je pripravljenost za to dovolj velika na obeh straneh.
Kaj bi spremenili, če bi bil sistem predšolske vzgoje v vaših rokah?Če bi bil sistem predšolske vzgoje v mojih rokah, bi ustanovila manjše vrtce, z manj oddelki in manjšim številom otrok v oddelkih. V oddelku mlajše starostne skupine bi po mojem mnenju smelo biti največ deset otrok, v oddelku starejših pa ne več kot dvajset otrok. Takšen vrtec bi bil bolj domač, bolj podoben domu. V njem bi lahko vsakemu otroku posebej čisto vsak dan zagotovila več pozornosti. Delo bi bilo veliko lažje. V takšnem vrtcu tudi ne bi bilo težko delati do 65. leta in biti pri tem uspešen.
Ministrstvo za izobraževanje je trenutno opustilo spreminjanje standardov in normativov v vrtcih, a pogajanja o tem se bodo še nadaljevala. A vseeno, kako na vzgojiteljice v vrtcu in na druge zaposlene delujejo nagli predlogi sprememb sistema predšolske vzgoje?Ogorčeni smo nad takšnimi poskusi spreminjanja sistema, predvsem zato, ker vemo, da je sedanji sistem predšolske vzgoje na zelo visoki kakovostni ravni. Predlagane spremembe pa bodo kakovost gotovo znižale.
Kako je, kadar se odločite na nesprejemljivost morebitnih sprememb opozoriti s stavko? Ali starši razumejo, na kaj opozarjate?Starši razumejo, na kaj opozarjamo s stavko, in se s spremembami ne strinjajo. Tudi sami ne želijo škodovati svojemu otroku, zato se jim spremembe zdijo nedopustne. Zaposleni v vrtcih pa smo pri pobudah v takšnih primerih razočarani nad izobraženimi ljudmi na najvišjih položajih, ki nam delajo nepopravljivo škodo in ne kaj bolj pametnega. Lahko bi namesto tega razmišljali o naložbi v zgodnji razvoj in učenje otrok za poznejšo zdravo, uspešno in socialno družbo.