Po tradiciji PEN želimo intervenirati v javni prostor s temami, ki širijo območje družbenega dialoga in poskušajo vplivati na boljšo kondicijo javnega prostora. Trenutna politična, ekonomska, družbena kriza je navsezadnje kriza etike in moralnih vrednot, kriza v medsebojni komunikaciji različnih akterjev te družbe, zato je zdaj kar primeren čas za odprt nabor ključnih tem, ki bi morale pripeljati do bolj odprte, bolj ustvarjalne, bolj pravične družbene paradigme. Dosedanja je, kot lahko spremljamo že tedne in mesece, trčila ob pregrado, zašla v slepo črevo. Smo v stanju skrajne politične bipolarnosti z diametralno nasprotnimi percepcijami realnosti. Nekaj je hudo narobe s prepoznavanjem znamenj in znakov, ki bi jih morali razumeti enako. Prišli smo do absurdnega stanja – če se izrazim v prometnem žargonu – ko desničarji kmalu ne bodo več ustavljali pred rdečo lučjo, ker jo bodo razumeli kot zaroto komunističnih sil, levičarji pa se ne bodo ustavljali pred andrejevim križem pred železniškimi tiri, ker ga bodo razumeli kot del zarote desničarjev in klerikalcev.
Če prav razumem, želite med seboj povezati skregana politična pola. Kdo naj bi sodeloval v tem ekumenskem dialogu?Spodbujati želimo ideje, ki so kohezivne in lahko presežejo stanje, v katerem smo se kot družba znašli. Bipolarna politika, ki trenutno vlada v Sloveniji, je svojo zmožnost dialoga izčrpala in hkrati pokazala, kako narobe razume mandat, ki ji ga podeljujejo volilci. Posledica je, da smo državljani izmenično talci leve ali desne politike z njunimi partitokratskimi podsistemi, odposlanci, komisarji in delegati, ki segajo v vse družbene pore, od ekonomskih do medijskih, in rušijo osnovne standarde posameznih profesij. Takšna politika razume državo kot svojo lastnino, ne kot skupno javno zadevo vseh državljanov, ki jo je treba upravljati v dobro vseh. S serijo pogovorov želimo v PEN ponuditi čim širši nabor idej za izoblikovanje konsenzualnega družbenega modela v interesu čim večjega števila državljanov – in ne ozkih političnih ali ekonomskih elit –, želimo prispevati k drugačni kulturi komunikacije in obnoviti diskusije o odprti in ustvarjalni družbi, v kateri imajo ljudje kljub svoji različnosti v izhodišču enake ali vsaj primerljive možnosti v participaciji pri skupnem dobrem, od šolstva in zdravstva do kulture, v kateri za vse veljajo ista pravila. V kateri imajo otroci revnejših in bogatejših enake možnosti za šolanje in osebnostni razvoj in kjer socialne razlike, ki so posledica napačnih ali koruptivnih odločitev političnih in gospodarskih elit, ne ponižujejo celih slojev prebivalstva.
Kako je prišlo do tega, da zdaj ugotavljamo, da je država ugrabljena?Verjetno je razlog adolescentna doba države. Pač nimamo tradicije, skozi katero bi se v daljšem obdobju že izoblikovala ustrezna raven politične kulture in zavesti, da je politika namenjena delovanju v smeri javnega dobrega in ne osebnih, družinskih, partijskih, klanovsko-korporativnih interesov. Sicer pa ne mislim, da so politiki v Sloveniji procentualno kaj bistveno bolj koruptivni kot v drugih evropskih državah. Naš problem je bolj, da nimamo razvite politične kulture, ki bi samoregulirala delovanje politične sfere, in da očitno ne obvladamo mehanizmov pravnih praks, ki bi učinkovito sankcionirali napake politikov. V Sloveniji politiki in bančniki najbrž niso nič bolj skorumpirani kot recimo v Avstriji ali Nemčiji. Razlika je le v tem, da v Nemčiji z visoko politično kulturo predsednik pade, če pokliče v uredništvo rumenega medija, pri nas pa recimo lahko manjši ali večji politik s tankom povozi ves medijski prostor, pa je to zgolj folklorni del v repertoarju njegovega kulturnega boja. V Avstriji praktično vsak teden izbruhne kakšna afera, na zvezni ravni ali državni, pri poslancih evropskega parlamenta ali v bančništvu, vendar vse te zgodbe tudi dobijo svoj epilog pred sodiščem. Če politik v Avstriji ali Nemčiji naredi nekaj, kar je v nasprotju z zakonom ali bi tudi že vsaj lahko bilo, odstopi. Pri nas takšnih standardov politične kulture ni in tudi pravna država ne velja za vse enako.
Korenine krize lahko najbrž iščemo globlje od ekonomske in zdaj še politične krize...Da kriza ni le politična ali ekonomska, temveč je posledica moralne in etične krize, je postalo splošno sprejeto dejstvo. Po dveh desetletjih samostojne države je zdaj čas, da pred naslednjimi volitvami, kadar koli te že bodo, nadstrankarske in nadpolitične institucije zastavijo svoj javni ugled in tudi opravičijo svojo družbeno vlogo – sem gotovo lahko prištevamo predsednika države, Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, Slovensko matico, Univerzo – in sprožijo javno debato z relevantnimi sogovornicami in sogovorniki in v nekaj mesecih najdejo konsenz, kje je skupni imenovalec, v katerega pripadniki družbe verjamejo in na podlagi katerega je možna pot naprej. In sestavijo nabor konsezualnih vrednot in relevantnih tem, potrebnih za vzpostavitev nove, sodobnejše, bolj odprte in ustvarjalne družbene paradigme. Vsekakor moramo najprej kot družba v okviru institucij, ki imajo širok ugled v družbi, prek relevantnih posameznikov in posameznic, od ekologov, ekonomistov, intelektualcev humanistične provenience, socialnih delavcev, filozofov artikulirati vrednote, ki bodo podlaga za odločanje volilcev. Na novo moramo definirati, v kakšni družbi želimo živeti z upoštevanjem relativne krize v Evropi, ob kateri pa velja v isti sapi ugotoviti, da živimo v privilegiranem delu sveta in da je ta kriza zgolj odraz konca popolne prevlade zahodnega ekonomskega modela, ki je v veliki meri utemeljen na izkoriščanju drugih celin.
Kaj bi po vašem mnenju lahko bil skupni imenovalec za življenje v prihodnje?Zagotovo so za večino državljanov to solidarnost, ustvarjanje pogojev za odprto in ustvarjalno družbo, enakovredna možnost dostopa do javnih dobrin, drugačna ekonomija, kot je ta, ki je pripeljala do krize, v kateri je le ozek sloj udeležen pri dobičku. Pa zagotovo drugačna participacija žensk v družbi: praktično na vseh vodilnih položajih v državi so trenutno moški, to je odraz neke čudne, malce poškodovane in okrnjene družbe, ki se odreka polovici svojih čustvenih in mentalnih kvalitet. Pa ekološke teme, pravna kultura in sploh pravni sistem, enak za vse, ki učinkovito sankcionira odklone od gospodarskega in drugega organiziranega kriminala do pedofilije. Zagotovo tudi odnos do kulture tega prostora, tudi v širšem smislu: ni mi jasno, zakaj je bilo treba v obdobju liberalnega kapitalizma žrtvovati vrsto avtohtonih gospodarskih panog, od lesne do recimo tekstilne. Skratka, vrednote, ki so lahko kohezivne za boljšo družbo, kot je današnja, bi bilo treba v kontekstu boljših tradicij zahodnih demokracij in odprte družbe na novo opredeliti in iskati za njih čim širši družbeni konsenz.
Ljudje protestirajo, pisatelji, kulturniki in intelektualci se jim pridružujejo in organizirajo debate. Politiki pa se odločajo. Za nekatere se zdi, kot da to počno v ločenem svetu.Če želimo ustvariti malce drugačno, boljšo družbo brez pretiranega idealizma – že Pascal je zapisal, da je človek pač nekje med živaljo in angelom – moramo poskrbeti za drugačno politično kulturo in tudi za drugačen model javne komunikacije, drugačen družbeni govor, z bistveno manj sovražnega govora, korporativnih floskul in neartikuliranih tviterskih sporočil, z bistveno več mentalne širine, z bistveno večjo zmožnostjo dogovarjanja in razumevanja Drugega, ki je pač nepreklicno drugačen od nas, z več samoironije, vitalizma in ne nazadnje tudi humorja. Ja, politiki se jemljejo preresno, pogosto se zdijo izgubljeni in osamljeni kot kakšni Marquezovi junaki, kot polkovniki, ki nimajo nikogar, ki bi jim pisal, kot generali, izgubljeni v svojem labirintu, kjer kot svoj odsev srečujejo samo svoje nižje rangirane strankarske pripadnike. Življenje pa je v resnici drugje. Kultura komunikacije, ki trenutno vlada v medijskem in v političnem prostoru, ne zadošča za preseganje teh radikalnih razlik med politiki in večino običajnih državljanov, ki pa so jih navsezadnje izbrali.
Mislite, da imajo pisatelji in kulturniki še vedno takšno vlogo v družbi, kot so jo imeli v časih osamosvajanja?Pisatelji najbrž niso dobri politiki, čeprav sta recimo pokojni Havel ali Nobelov nagrajenec Vargas Llosa nasproten primer. Sicer pa smo imeli, kot vemo, v parlamentu kar nekaj pisateljev, ki so mu dvigovali raven, recimo Tone Pavček, Rudi Šeligo, Tone Peršak ali Tone Partljič. Ne potrebujemo več pisateljev v politiki. Potrebujemo pa politiko, ki bo znala prisluhniti mnenjem pisateljev. V Sloveniji je vpliv intelektualcev in pisateljev na družbenopolitično rezoniranje v primerjavi z razvitimi evropskimi kulturami majhen, marginaliziran, ob tem pa ga korporativne strankarske in večinoma anonimne intervencije diskreditirajo do te mere, da intervencija pisateljev izgublja smisel. Pisatelji so dobri v produkciji idej, različnih diskurzov, kar seveda ne pomeni, da je vse, kar pride iz njihovih ust, tudi dobro. Vendar bi ravno pluralizem idej, ki jih lahko pisatelji in intelektualci spravijo v obtok, razumni politiki lahko omogočil elemente za odpiranje nove družbene situacije in paradigme.