Tekmovanje v navdušenosti torej. In tako se resničnemu strokovnjaku zgodi nekaj podobnega, kot se je pred časi, ko so se pojavili CD-ji, kasneje pa tudi format mp3, zgodilo zbiralcem vinilnih plošč. Medtem ko so oni dolga leta dograjevali svojo zbirko, je nova tehnologija omogočila, da je nekdo drug vse to pridobil čez noč. Tako me ni presenetil, vendar pa tudi ne razočaral prijatelj intelektualec v soboto zvečer, da je prvič, odkar se z njim družim, kakopak začel govorit o rokometu. O tem, kako je navdušen. Nad zmago slovenske reprezentance v tekmi s Srbijo. Nad kompletnim vtisom. Nad moštvenim duhom in temi zadevami. Nad tem, da se mu Gajić zdi zajebant. Razumljivo. Tudi sam sem gledal tekmo in naj priznam, da sem po dolgem času začutil tisti omamni fleš, ki se zgodi samo, kadar ekipi, za katero navijaš, zadogaja na tako dober način, kot je na tem prvenstvu rokometašem.
Kaj pa drugega? Temu služijo takšni momenti. Da se panožni navijaški korpus v hipu razširi na mnoge, ki jih rokomet kot tak niti ni nikdar zanimal. Tako je od nekdaj in mislim, da ni to nič nenavadnega. Tudi nogomet so v teh krajih imeli za šport, ki naj bi zanimal samo »zabite Bosance«, dokler reprezentanca ni zmagala na nekaj tekmah. Šport je za to, da te kdaj kaj navduši. Če te seveda še lahko. Davno nazaj je bilo povsem običajno, da je po kakem Wimbledonu hipoma narastlo število otrok, ki so nabijali tenis s plastičnimi loparji in penasto žogico, da smo po kaki hudi partiji ljubega nam pingpongaša (ki jih je v ex Jugi bilo kar nekaj) vsi prestavili v pingpong, pa potem spet zaradi nekega tretjega vzgiba na odbojko, medtem ko sta bila nogomet in košarka itak standardna zanimancija in fascinacija.
Takšni dogodki, kot so uspešne igre naših rokometašev, so na neki način proslava, na kateri se vsakdo želi pofočkati. In dejansko je nekaj najbolj normalnega, da človek, ki mu selektor Denić do včeraj ni pomenil nič, v taistem gospodu začne prepoznavati strateškega genija ter druge superlativne lastnosti v drugih igralcih.
