»Obrazec za prijavo premoženjskega stanja«, ki je objavljen na spletni strani komisije za preprečevanje korupcije (KPK), čisto na koncu vključuje »Izjavo«, v njej pa v drugem odstavku piše: »Seznanjen sem, da je ravnanje, ko v prijavo o premoženjskem stanju ali v poročilo o spremembah v premoženjskem stanju ne vpišem potrebnih podatkov ali vpišem lažne podatke, prekršek…« Iz dikcije »o spremembah v premoženjskem stanju« popolnoma jasno izhaja, da ne drži, da bi bilo treba komisiji poročati le v primeru, ko se premoženje poveča. Neverjetno je tudi, kako je Janković kar sam postavil definicijo korupcije: »Kaj je smisel korupcije? Da nekdo na funkciji dobi neko premoženje zaradi tega, ker je nekomu naredil neko uslugo.« Dodal je še: »In moje premoženje se ni povečalo!« Pri takšnem razumevanju korupcije je njegova užaljenost zaradi ugotovitev KPK razumljiva. Zakaj bi potem odstopal? Zasejal je vsaj močan dvom v ugotovitve KPK. To je sporočil tudi v pismu članom svoje stranke na kongresu. Mnogi med njimi se zato sprašujejo, kaj pa, če ima Janković prav in so njegovi prekrški minorni? A nima prav!

Komisija se je zapletla

Uradna definicija korupcije je namreč širša: »Korupcija je vsaka kršitev dolžnega ravnanja z namenom pridobitve koristi zase ali za drugega« (spletna stran KPK). Je mogoče, da župan glavnega mesta države, ki se rad pohvali, da je odličen menedžer, ne pozna ne dokumentov, ki jih podpiše, ne osnovnih zakonskih opredelitev? Je mogoče, da zaradi tega napoveduje sodno izpodbijanje navedb v poročilu KPK? Seveda je mogoče, kajti sicer bi ostala samo še druga, veliko slabša možnost – da oboje pozna in zavestno govori neresnico. Eno in drugo je grozljivo, a njegove besede so tako lepo zvenele.

Tudi tiste, da ne razume, kaj bi sploh lahko bilo narobe, kajti ob vračilih posojila Electi se premoženje njemu osebno ni povečalo. V tem primeru ima Janković prav! KPK se je namreč v svojem zaključnem poročilu zapletla. V 20. točki svojega zaključnega poročila je komisija zapisala, da ji zavezanec »sploh ni prijavil« »razpolaganja/pridobitve denarnih sredstev velikih zneskov«, kar je bil dolžan storiti. Komisija nato nadaljuje z naštevanjem petih zneskov v skupni višini 1,74 milijona evrov. Komisija se sama zaplete, ko pri naštevanju teh zneskov uporabi dikcijo »ni poročal sprememb denarnih sredstev«. Je torej problem, da ni prijavil premoženja v višini 1,74 milijona evrov, kar so zapisali ali omenili skoraj vsi mediji, ali da ni prijavil sprememb premoženja? Na to se je »obesil« Janković, ko je na poročila v medijih, da premoženja »ni prijavil«, mirno odgovarjal, da to, če mu nekdo vrne kredit, njegovega premoženja ne poveča niti za cent. To je namreč popolnoma res! Komisija bi morala jasno zapisati, da Zoran Janković ni prijavil spremembe vrste premoženja.

S terjatvami za dana posojila ima tudi sicer komisija nekaj problemov, ko ugotavlja, da to ni isto kot denar na računu (25. in 27. točka). Pri tem spregleda, da denarja na računu sploh ni, ampak gre tudi tu samo za terjatev (do banke). Vsaka terjatev, torej tudi dano posojilo, je sestavni del premoženja, in dve veliki posojili Electi je Janković po lastnih zagotovilih prijavil.

Janković bo zelo verjetno izpodbil tudi opredelitev v 30. točki zaključnega poročila, ki navaja, da naj bi imel izkazane dohodke v višini 2,99 milijona evrov. Vračilo posojila namreč ni »dohodek«. Komisija nedopustno meša denarni priliv (na transakcijski račun) z ekonomsko kategorijo »dohodka«, ki pomeni neki zaslužek.

Komisija navaja tudi, da naj bi Janković trošil več, kot pa je znašala njegova plača. In to problematizira, čeprav je že iz poročila jasno razvidno, da je Janković za svoje izdatke trošil tudi denar, pridobljen iz vračila posojil. Ne razumem, zakaj KPK to sploh omenja. To vendar počnemo vsak dan, ko si sposodimo denar, prodamo delnice, uporabimo denar iz depozitov...

Župan ni podjetnik

Zoran Janković pa nima prav, ko o primerih, ko se je denar, nakazan iz mestnega proračuna, še isti dan pojavil na njegovem osebnem računu, pravi, da je to popolnoma običajna transakcija! Če bi bil Janković podjetnik, s tem v resnici ne bi bilo nič narobe. Takšne transakcije so v poslovnem svetu dopustne in pogoste. V poslovnem svetu namreč ni pravil, komu mora direktor podjetja nakazati denar, ki ga ima na razpolago. Podjetnik s svojim omejenim denarjem maksimizira koristi. Torej je povsem možno, da bi mnogi podjetniki raje kot podizvajalcem denar nakazali kot posojilo, recimo podjetju Baza Dante. Morda vedoč, da ga bo to nakazalo podjetju KLM naložbe in nato slednje še neki fizični osebi. Direktorjev pri tem ne moti, če ima morda njegovo podjetje več milijonov evrov obveznosti do svojih podizvajalcev. Ne motih jih niti, ko se zavedajo, da teh ne bodo v celoti poplačali (ker bo podjetje skoraj zagotovo pristalo v prisilni poravnavi ali celo stečaju). Podjetnik pač predvideva, da mu bo to posojilo prineslo določeno korist.

Toda župan ni podjetnik! Lahko je povsem regularno, da je Mestna občina Ljubljana na osnovi pravilno sprejetih aktov nakazala denar podjetju Grep. Vendar bi župan Grepu moral sporočiti, da bi bilo prav, da podjetje s tem nakazilom najprej poplača starejše finančne obveznosti za izvedena dela, za katera mu mestna občina plačuje. Pa četudi preko sina Jureta, ko se po odigrani partiji tenisa ob pivu pogovarja s solastnikom Grepa Ogrinom. Če pa sta se morda ravno ona dogovorila, da bo del obeh nakazil končal na osebnem računu Zorana Jankovića, bi to lahko bil razlog za sum korupcije. Nekdo je namreč zaradi tega ostal brez plačila, ki bi ga sicer morda lahko prejel. Sedaj, ko je postopek prisilne poravnave (ali celo stečaja) Grepa zelo verjeten, se bo pokazalo, ali je med prijavljenimi terjatvami kakšna, ki je zapadla pred 15. aprilom ali pa 26. avgustom 2011. Jankovič je namreč zelo verjetno vedel za dan in znesek nakazila MOL. Možno je tudi, da je vedel, da bo Grep denar preko Baze Dante nakazal z njim povezanemu podjetju KLM (Janković je bil 62,5-odstotni lastnik). Prav tako je morda vedel, da bo 8 odstotkov nakazila v prvem in 20 odstotkov v drugem primeru pristalo na njegovem računu. Če pa tega ni vedel, bi moral to raziskati, saj bi mu moral biti priliv sredstev na njegov račun na isti dan, ko je nakazilo izvedel MOL, sumljiv. Nakazilo bi v tem primeru lahko celo vrnil in tako razprav o korupciji ne bi bilo. Vendar Jankovića očitno ni motilo, da so podizvajalci Grepa še naprej čakali na svoj denar…

Zoran Janković se tudi moti, ko očita komisiji, da pri opisu transakcije s posojiloma ni navedla, da je bilo posojilo Grepa Bazi Dante vrnjeno (zlobneži so zapisali, da po pričetku pregleda Dursa). To je namreč komisija črno na belem zapisala v 42. točki. Z informacijo o vračilu posojila pa se je tudi kvantitativno opredelila usluga Grepa, da je kljub pomanjkanju denarja za obdobje od 15. aprila oziroma 26. avgusta 2011 do 24. januarja 2012 posodil dvakrat po 500.000 evrov imperiju Damjana Jankovića. Nesporno dejstvo je, da je Grep s posojiloma omogočil, da je oče Zoran dobil vrnjenih 140.000 evrov osem oziroma pet mesecev prej, kot bi jih verjetno sicer. In denar ni sedel le na račun župana, ampak tudi na račun z njim povezanega podjetja!

Kaj bi moral župan povedati sinovoma

Prav tako ni nič narobe s tem, če podjetje kupi zemljišča, o katerih je prejelo namig, da bodo nekega dne verjetno postala zazidljiva. In ni pomembno, ali je do tega namiga prišlo ob pivu po tenisu, na banketu po ogledu pomembne tekme ali pri domačem nedeljskem kosilu. Toda če si resen župan in želiš biti moralno neomadeževan, svojima sinovoma, ki si jima posodil denar in prodal podjetje (pri čemer ti kredita oziroma kupnine še nista poplačala), tak posel zelo odločno odsvetuješ! Vsaj za čas, dokler si župan. V nasprotnem primeru tvegaš, da boš osumljen korupcije oziroma bodo v zvezi s takimi posli govorili o korupcijskih tveganjih. Tako enostavno je to! Naj se sinovi izkažejo v drugih mestih ali pa naj poravnajo kredite in poslujejo neodvisno od družine! V tem primeru protikorupcijska komisija pač ne bi mogla ugotavljati, da je finančno poslovanje med sorodniki nepregledno in da imajo ob tem nekateri člani družine tudi račune v tujini.

Tako pridemo do bistva. Namreč, da je Zoran Janković, čeprav ima prav, da se mu je premoženje celo zmanjšalo, po mnenju KPK storil vrsto nepravilnosti in kršitev zakona o preprečevanju korupcije. Res ne več v milijonskih zneskih, pa še vedno zelo visokih. Podobnih kot pri Janezu Janši.