Vse to samo po sebi za status – novega, ne ravno sredinskega – jazza v mestu, ki je pisalo jazzovsko zgodovino, ne pomeni kaj dosti. Pozornejši spremljevalci dogajanja so na primer nejevoljno opozarjali, da je New York Times iz svojih rednih letnih pregledov glasbenega utripa prvič po mnogih letih povsem izpustil posebni letni pregled jazzovskega dogajanja.

Prizorišča povsem razprodana

Se je pa pretekli konec tedna devetič zapored odvil newyorški Winter Jazz Fest, ki se je že popolnoma ustalil na zemljevidu prireditev kot eden najpomembnejših jazzovskih dogodkov v mestu. Njegov epicenter je Greenwich Village na Manhattnu, točneje po malem čuden klub Le Poisson Rouge (v prostorih nekdaj legendarnega kluba Village Gate) in še pet manjših okoliških klubov, ki so v dveh dneh gostili 70 različnih skupin. Po zadnjih podatkih organizatorjev je razprodana prizorišča kljub letošnji omejitvi obiska, zaradi velike gneče je bilo namreč v preteklih letih precej vroče krvi, napolnilo 5000 obiskovalcev, več v soboto kot v petek. Med njimi so bili tudi udeleženci rednega srečanja mednarodne zveze prirediteljev uprizoritvenih umetnosti (APAP), se pravi organizatorji in koncertne agencije.

Ob tem sta bili ključni dve novosti. Festival se je prostorsko razširil, saj so privabili nova dva prostora, Culture Project Theater in Bowery Electric. Druga pa je bila, da je lanskoletni sporazum med organizatorjem, ki je sicer zelo iznajdljiva neprofitna organizacija, in sindikatom jazzovskih glasbenikov o zajamčenem minimalnem honorarju za nastopajoče veljal tudi letos, celo z rahlim povečanjem te vsote. Zato pa so malo dvignili cene vstopnic (celodnevna vstopnica je stala 35 dolarjev, vstopnica za oba večera pa 45 dolarjev). Festival je prej sicer slovel kot eden tistih, kjer so bili glasbeniki sramotno malo plačani, tudi z izgovorom, da je pač posredi poseben tip menjave – »sejemska« možnost pridobivanja špila pred mednarodnimi prireditelji koncertov. S tem so lani organizirani glasbeniki presekali, nastopili so skupno ob podpori newyorške podružnice ameriškega glasbenega sindikata in podpisali kolektivni sporazum o minimalnem honorarju za nastopajočega. Med nergači, ki so obsojali glasbenike, češ da so se spravili na neprofitno organizacijo, ki pa je dejansko v funkciji nekakšnega »outsourcerja«, so bili, dovolj zanimivo, nekateri evropski vodilni festivali jazza. Z letošnjim razpletom bodo približno shajali vsi.

Pestro in zvedavo občinstvo

Tale izbor vrenja, beganja od jazziranja v enem klubu do pozornega posluha v drugem klubu je seveda arbitraren, toda splošen vtis je mnogo bolj prijeten, dražljiv kot – vzemimo – pred dvema letoma. Predvsem tudi tokrat velja, da bi v istem času v drugih klubskih prostorih v mestu naleteli morda še na bolj zanimivo godbo, ki se igra z jazzom. Navsezadnje je nekaj dni prej v klubu Cornelia Street Café nekaj ulic stran v West Villageu svoj mali rezidenčni festival z različnimi zasedbami odigrala kitaristka Mary Halvorson. Vsekakor pa godbe, slišane na »zimskem«, ne ponujajo na bolj posvečenih krajih za konvencionalno uho. Odličen obisk festivalskih klubov za newyorške razmere ni zanemarljiv. Pestra, stara in mlada publika, ki je prisluhnila pretežno mladim silam pa tudi že uveljavljenim glasbenikom, je izkazala dovolj aktivne slušateljske žilice, ki je na splošno manjka.

Izpostavimo nekaj nastopov. Najprej klarinetista Dona Byrona, ki je bil tako neprepričljiv pred dvema letoma z gospelovsko avanturo, tokrat pa je s kvartetom, v katerem je blestel kontrabasist, veteran Cameron Brown, odigral energičen, živahen koncert in spomnil na najboljše čase. Trenutna zvezda in ljubljenec občinstva med newyorškimi saksofonisti je brez dvoma Rudresh Mahanthappa, ki je navzoče spravil na noge z novim bendom Gamak, ki spretno kombinira azijske melodijske vzorce in načine zvenenja z zahodnimi. Saksofonist ima močno odrsko prezenco in prefinjen dar za odtenke v igri, ki je gosta, drzna in moderna. Bolj zadržano ambientalen, celo konvencionalen v zvenu je kitarist pakistanskega rodu Rez Abbasi (v njegovem triu je treba omeniti vedno posebnega tolkalca Satoshija Takeishija). Med skupinami, ki zajemajo iz bogatih črnskih ameriških tradicij, sta izstopala radoživ bend jamajškega pianista Montyja Alexandra Harlem – Kingston Express in pa druščina sodelavcev in adeptov pokojnega črnega poeta Gilla Scotta Herona, Evolutionary Minded! Zlasti druga je dala nekaj dobrih posodobljenih priredb Heronovih klasik (z vidno udeležbo hip hop falange od članov The Roots do Dead Prez). Nekaj drugega, soulovsko intoniran »indie« glas visokega razpona, podajanja emocij in zrnate ranljivosti, pa je dala pevka Krystle Warren z bendom The Faculty. Med vsemi nastopajočimi je tale nabor hudo zožen, a dovolj nazoren, da pokaže širino, raznotere vire in križišča današnjega jazza. Bil je dober začetek leta v mestu z malone pomladnimi januarskimi temperaturami.