Oljčno olje so v Goriških brdih pridelovali že v rimskih časih, v srednjem veku pa so briški koloni – poleg z vinom in sadjem – dajatve plačevali tudi z oljem. Vrhunec oljkarstva se je v Brdih zgodil konec 18. stoletja, sto let pozneje pa je začela ta kmetijska panoga počasi upadati. Ljudje so začeli sekati oljke in saditi murve – zaradi sviloprejk. Potem se je zgodila prva svetovna vojna in Brda so se vnovič znašla v drugi državi. Prej so bila južna dežela severne države, potem pa so nenadoma postala severna dežela južne države, kjer je oljkarstvo doma, zato panoga ni bila več tako zanimiva. Za nameček jim jo je leta 1929 zagodla še velika pozeba, ko so bile januarja in februarja na Goriškem temperature kar 51 dni pod lediščem. A to je bil le še milostni udarec.
Oljčniki zasedajo že 200 hektarjev
Pionir sodobnega briškega oljkarstva Bruno Podveršič iz Gradnega je prvih 25 oljk zasadil že konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja. »Ker pri nas ni bilo mogoče dobiti sadik – ne na Goriškem ne v slovenski Istri – sem jih naročil v Toskani, od koder so mi jih poslali z vlakom,« se spominja Podveršič. Danes so te oljke ogromne, vsaka pa obrodi okoli 100 kilogramov sadežev na leto. Katere sorte so, še danes ne vedo niti strokovnjaki. V tistih časih so sicer vse oljke uvažali iz Italije. Podveršič pove, da so bili cariniki ves čas pozorni, a posebnih težav niso delali. »Bolj so se čudili, kaj za vraga vlačimo čez mejo,« pripomni.
Bolj intenzivno se je začelo oljke saditi v devetdesetih, pravi razmah pa je briško oljkarstvo doživelo pred 15 leti z ustanovitvijo Društva oljkarjev Brda, ki danes šteje 240 članov. Bistven prispevek je dodala tudi oljarna na Dobrovem, ki so jo Brici dobili pred sedmimi leti. Prej so namreč oljke vozili na predelavo v Istro ali na Tržaško. »Odkar smo ustanovili društvo, se oljkarstvo skokovito vzpenja. Trenutno je z oljkami zasajenih okoli 200 hektarjev površin, te pa se vsako leto povečajo za približno deset hektarjev,« pove predsednik Društva briških oljkarjev Elizej Prinčič.
Severneje kot raste, boljše olje daje
Zaradi konfiguracije terena in močne vinogradniške tradicije so oljčniki v Brdih v glavnem manjši – največ jih je zasajenih s 50 do 100 oljkami. Veliko pa je tudi kmetov, ki imajo do 30 oljk, kar pomeni, da jim ni treba prijavljati pridelka. Zato je težko natančno reči, koliko olja se v Brdih pridela na leto. Tudi povprečnih letin še ni, ker je do lanskega leta pridelek vsako leto naraščal. »Po uradnih podatkih se je leta 2011 v Brdih pridelalo 16 ton olja, lansko leto pa ga je bilo zaradi katastrofalnih vremenskih pogojev za polovico manj. Če bi bila normalna letina, bi verjetno pridelali že blizu 20 ton olja, saj tudi oljke prihajajo v rodna leta,« pojasni Prinčič in doda, da bodo, če bodo nadaljevali v zdajšnjem tempu, v roku petih ali desetih let dosegli magično mejo 50 ton olja. To pa bo – zaradi prostorskih omejitev – težko preseči.
In kakšna je razlika med, denimo, istrskim in briškim oljčnim oljem? »Razlika je v niansah. Laično rečeno je briško olje bolj sadno od istrskega. Vedno pa je veljalo reklo, da severneje kot raste oljka, bolj kvalitetno olje daje. Tina Jerman z novogoriške univerze je za svojo doktorsko disertacijo preučevala antioksidante v olju. Jemala je vzorce iz Istre, Dalmacije, Španije in od drugod. Rezultati so pokazali, da je v oljčnem olju na Goriškem enkrat več antioksidantov kot pri vzorcih iz otoka Brača. In desetkrat več kot v španskih oljkah,« razkrije Prinčič.
Ob tem se naš sogovornik na pol v šali obregne tudi ob zapis, ki so ga pred leti na svetovni splet postavili istrski oljkarji: »Zapisali so, da so najsevernejši evropski oljčniki v Istri. Očitno ne poznajo geografije. Že dolina pri Trstu je bolj severno.«
Avtohtone sorte bodo pomembne
Čeprav v briških oljčnikih tačas še prevladuje sorta belica, ki ima najbolj konstantno rodnost in visoko oljevitost, so Brici ponosni predvsem na svoji avtohtoni sorti drobnico in črnico. Prinčič pravi, da dajeta bolj »mehko« in aromatično olje. Črnica velja za bolj nežno – brez pretirane grenkobe in pikantnosti, ki je značilna za belico, medtem ko je drobnica izrazito sadna.
Nadobudneži med zaraščenim grmičevjem še danes odkrivajo stare oljke, prav na podlagi teh starih dreves pa se je začelo avtohtone sorte razmnoževati. »Zdaj jih iz briških cepičev za ves svet razmnožujejo v drevesnici v Veroni. Za zdaj smo izpeljali genetsko raziskavo črnice in drobnice, a obstajajo še druge avtohtone sorte – za nekatere sploh ne vemo imen,« razloži starosta briškega oljkarstva Bruno Podveršič.
Predsednik društva Elizej Prinčič pa poudarja, da domače sorte niso pomembne zgolj zaradi večje prepoznavnosti okoliša, ampak tudi zato, ker so prilagojene na lokalne klimatske razmere in lahko dajejo maksimalno kvaliteto. »Ker so oljke še mlade, so tudi količine za zdaj še zelo majhne. Ker pa se čedalje bolj ceni sortno olje, bodo te sorte v prihodnje igrale zelo pomembno vlogo. Eden naših članov je za črnico že dobil zlato medaljo na ocenjevanju v Splitu in visoko priznanje na najprestižnejšem italijanskem ocenjevanju v Veroni.«
Ljudje še ne ločijo zrnja od plev
A kakovostno olje ima tudi svojo ceno. Steklenica briškega oljčnega olja stane od 12 do 15 evrov, kar je enkrat več kot cenena tuja olja, ki polnijo domače prodajne police. Toda ker povpraševanje pregovorno presega ponudbo, je briško olje sploh težko kupiti. Naprodaj le v prodajalnah Vinske kleti Goriška Brda, po novem pa ga društvo ponuja tudi po spletu. A letos so ga zavoljo slabe letine večinoma prodali že pred novim letom.
»Množična proizvodnja nikoli ne ponuja kvalitete, saj gre za strojno delo, kar je ena velika packarija. Naši oljkarji, ki imajo manjše količine, pa vse oberejo ročno. In dajo oljke v predelavo najkasneje 24 ur po obiranju. Zato so naša olja tudi dražja,« ceno upraviči Prinčič, a v isti sapi potarna, da ljudje v glavnem še ne znajo razlikovati, kaj je dobro in kaj slabo olje. Zato tudi pri nakupu gledajo predvsem na ceno.
V zadnjih letih se ni veliko spremenilo in tudi poraba oljčnega olja je pri nas v primerjavi z drugimi sredozemskimi državami še vedno sila skromna – približno liter na osebo. V Grčiji, na primer, povprečen človek popije 18 litrov olja v enem letu. »Bolje je na Primorskem, kjer ocenjujemo, da odrasel človek v letu dni porabi tri litre oljčnega olja. Svetovni trendi gredo sicer v prid porabi, a pri nas ne bo lahko, saj vemo, da je na Štajerskem in v Prekmurju zakoreninjena tradicija uporabe bučnega olja,« sklene Prinčič.
