Avtorica je sama opisala roman kot »zelo slovenski tekst, a napisan v nemščini«. In res, avtobiografsko pričevanje o Slovencih na avstrijskem Koroškem nas pripelje na znan literarni teren: kmečko okolje, trdo fizično delo, podjarmljena skupnost, trpljenje na trpljenje, močna ženska in pasivni moški, partizanstvo, katolištvo, nacionalno vprašanje... Na prvi pogled je videti znano, toda obenem ni. Pripoved se začne v šestdesetih letih v Avstriji, dediščina partizanstva tokrat ni v nasprotju s katolištvom, a tudi ni pozlačena s socialistično ideologijo in ravno tako ni prinesla družbenega opolnomočenja, prav nasprotno. Koroški partizani so ponižani in označeni za nacionalne izdajalce; vse, kar je ostalo od vojne, so le globoke rane in travme, ki se prenašajo z generacije na generacijo.
V središču so babica, oče in vnukinja – pripovedovalka. V prvem delu romana prevladuje otroška perspektiva in v centru sveta je babica: antologijska junakinja, nekdanja interniranka iz Ravensbrücka, ponosna, žilava in polna vitalizma, pa še poznavalka skrivnostnih čarovnij in sil onstran pojavnosti materialnega. Magični svet govoreče narave, pristnost vaške skupnosti in planinska idila bi lahko pričarali idealno otroštvo, če le ne bi iz tal kukale bele kosti, sleherni kamen pa pomenil spomenika umorjenemu. Gozd, babica, oče – vsi imajo dvojni obraz, en je ljubeč in domač, drugi je obraz smrti. »Tu divja najrazkošnejša razsipnost, tu se razmetava z življenji,« povsod hodijo spomini na umorjene, upepeljene, mučene in masakrirane, mlada pripovedovalka je priča utopitvi, samomorom in prepiru, ki se konča z nožem, kar jo še globlje potegne v objem anksioznega zavedanja neizogibnosti smrti. Le babica prežene temo z žarki optimizma, rahle prismuknjenosti in konstruktivne energije. Celo v njeni taboriščni zgodbi je poleg strahovite groze prisotno še zmagoslavje: ker je preživela in je iz taboriščne kuhinje s seboj prinesla »lagersko žlico za višje«, s katero ob posebnih trenutkih s slastjo užije kozarec kompota, svoj »tolažilni obrok«. Preživeli radi ponavljajo rituale podoživljanja lastnih muk, a se z babičinim slovesom iz njih umakne pozitivni naboj. Ko otroško zamenja odrasla perspektiva in se pozornost preusmeri na očeta, ostane predvsem golo dokumentiranje ponižanja in roman obarvajo sivi toni očetovega samozaničevanja in avtodestruktivnosti.
V drugem delu romana se pojavi še izrazito ambivalenten odnos do domačega kraja, saj breme preteklosti junakinji otežuje odcepitev od okamnele matične celice in izbiro drugačne življenjske poti, povezane s študijem, drugim jezikom, mestom in integracijo. »Zasajena sem v svoje otroštvo,« pravi. A nobena skupnost ne preživi, ne da bi se adaptirala na spreminjajoče se okolje, zato je »odpadništvo« pripovedovalke obenem priložnost za nadaljevanje in prodor kolektivnega spomina v širši prostor. Prisvajanje novega jezika je tudi prisvajanje novega kulturnega teritorija. Slovenska zgodba postaja del avstrijske, »doživeto« ne »leži naokrog kot odpadek«, angel pozabe pa postane angel spomina.
Najbrž smo vsi otroci lastnega časa in se težko izognemo temu, da Angela pozabe tukaj in zdaj ne bi brali skozi politično perspektivo. Elegantne semantične figure in poetične in animistične podobe narave bodo gotovo prišle v ospredje v prihodnjih obravnavah romana. Ravno tako šele prihaja čas za preučitev nenavadne otroške junakinje, zrele deklice, ki intuitivno čuti transcendenčno razsežnost smrti, njenega krhkega jaza, ki nikakor ne more preseči razpok v hkrati tujem in domačem jeziku ter drugih poudarkov, ki so onkraj omejujoče zgodbe o avstrijskosti in slovenskosti.