Zatekanje k hrani
Na dogodke v protektoratu mi vendarle diši tole odstranjevanje Janše in Jankovića. Kajti s kančkom distance, podobne tisti, s katero so Afričani drugo svetovno vojno menda dojemali kot plemenski spopad, je to, da sta najmočnejša politična voditelja v državi v fazi odstranitve, dostojno ocene, da gre za zamenjavo političnega vrha. Čez noč. In izjavo predsednika evropskega sveta Hermana Van Rompuya, da ne želi komentirati slovenske domače politike ali se vanjo vpletati, se da razumeti, da zadeve v naši deželici potekajo evro gospodu po godu. No, če bodo predčasne volitve, bi zgolj ponovil, kar se mi je zapisalo pred zadnjimi. Da si vnovič dejansko nihče ne bo želel zmagati, vseeno si bo pa prizadeval ostati v igri. Kajti tega, da ti ljudje uletavajo v hodnik in ti zvečer razbijajo po vratih, si verjetno ne želi nihče, kar pomeni tudi, da se bliža zagaten čas, ko bo zmanjkalo politikov. Vsaj pametnih, čeravno v slovenski politik vidim par gospodičev in gospodičen, ki delujejo bolj perspektivno kot malokdo pred njimi. Morda je čuden paradoks ravno v tem, da jih naplavlja čas, v katerem bodo težko kaj postorili. Ja, trenuten čas?! Včeraj me je sodrug seznanil z atraktivno tezo, ki jo je bojda pobral iz nekega na TVS odvrtenega dokumentarca, ki si ga žal še nisem uspel ogledati, govori pa o tem, da krizo zahodne civilizacije potrjuje predvsem pojav kuharskih zvezd oziroma zanimanje za hrano nasploh. Pojav je vsekakor evidenten in očiten na prvi pogled. Podobno, kot so si zanimivo podobni shematiki atoma in vesolja, le da za to, da to izrečeš, lahko da potrebuješ več deset let, kot je osupel nad ravno tem, prav tako v minulih dneh ugotovil neki drugi bližnji, ki se pa obenem gre tudi skrajno bizaren eksperiment. Že pol leta v pečici, ki jo je po novem tudi hermetično oblepil z lepilnim trakom, pušča, da se mu razkraja pozabljen piščanec s krompirjem, pri čemer je kolonija bakterij v tem času bojda že prerastla v interni umetniški performans. Kakopak protikapitalističnih konotacij, čeravno bo na koncu bržkone moral kupiti nov štedilnik. No, za umetnost se je pač treba žrtvovati. No, neizpodbitno dejstvo je, da tako intenzivnega ubadanja s kuharijo, kakršnemu smo priča danes, ni bilo nikdar poprej. Iz svojih resda skromnih akviziterskih izkušenj lahko potrdim, da so se kuharske knjige sicer vedno solidno prodajale, vendar pa bi rekel tudi, da na stojnicah s tiskovinami v trgovinah revije z recepti niso nikdar zavzemale toliko prostora, kot jih v teh časih. Prav tako ne pomnim, da bi obračun med dvema kuharjema, kakršen je trenutni duel med Ramseyjem in Oliverjem, bil malodane prvoligaška tema, prav tako se pa ne bi strinjal, da je glavna droga zahodnih elit (vključno z našimi) kokain, temveč je to hrana. Jap, nekaj bo na tem, da je v časih, ko izrazito primanjkuje močnih navdušenj, hrepenenj in iluzij, zatekanje v hrano povsem logično. In da je logistično popoln protestnik tisti, ki mu, medtem ko se mu na stara leta dogaja kanček punka, doma »na dvojkici« nežno brbota vrhunski golaž, ki ga potem prezeblega dočaka vrhunsko pocmarjen. A hrana je tudi že davno prej analiziran pojav. F. W. Nietzsche je v nekem poljudno razumljivem eseju precej pred tem novodobnim šizenjem nad kulinariko poiskal povezavo med nagnjenostjo h konservativnemu ter »navlečenostjo« na otopelost, ki jo zmore povzročiti samo edinstvena kombinacija negativnih maščob in škroba (kakršno nudita pečenka in krompir pred startom dirke formule 1) ter dal misliti, da je hrana v naših krajih bolj kompleksno političen moment od najbolj primarnega potešenja lakote, s kakršnim izgubljajo bitko revne afriške dežele, v katerih umirajo otroci s skupki mrčesa v očesnih votlinah.
![Zatekanje k hrani](/i/as/2013/01/13/648422.jpg)