Samo slovenskemu Danu Brownu je lahko tako neskončno pomembno, kaj je na jedilnem listu. Samo slovenskemu Danu Brownu je lahko tako pomembno, da bralcu natančno pojasni, kako draga in eksotična potovanja omogoča služba funkcionarja v turizmu. Samo slovenskemu Danu Brownu je lahko tako pomembno, da stroške krije služba, da so dnevnice redne in dobre, hotelska soba pa brezhibno čista in udobna. Skratka, med branjem boste veliko razmišljali o Danu Brownu. In slej ko prej prišli do spoznanja, da Da Vincijeva šifra nikoli ne bi postala letališki inventar, če bi Robert Langdon samo enkrat izjavil, kako je vesel gratis sobnega bara. Samo slovenskemu Danu Brownu je lahko napeto, ko nas pelje na vse zakuske konferenc in poslovnih srečanj turistične industrije med letoma 2002 in 2006. Samo slovenski Dan Brown lahko predvidenemu nosilcu aktivnosti v žanrskem romanu, junaku, podtakne nekoristno zmedenost, odločno pasivnost in nostalgijo po... Sloveniji. Samo slovenskemu Danu Brownu se lahko zdi obetavna osnovna romaneskna ideja, da je turizem pozitivni ekvivalent terorizma. Samo slovenskemu Danu Brownu se lahko zdi osupljiv celo meni na letalu.
Skratka, slovenski Dan Brown je svoje literarne talente in žanrsko znanje zastavil za to, da bi nam predstavil brezciljni vsakdan turističnega aparatčika. Četudi piše v žanrski konvenciji, pozabi na številne njene ključne sestavine, zaplet, suspenz, presenetljive obrate, izziv, inteligentnejši od bralca. Ko se tik pred koncem nanje spomni, je malce prepozno. Bralec je avtorja že med prvim basanjem na medcelinskem letu osumil, da je roman napisal pretežno zato, da bi se pred svojimi kolegi doma dičil s svojim cenenim svetovljanstvom in na najvišji funkcionarski ravni izživeto zastonjsko mentaliteto. Edini zares čustven dogodek romana je njegov odprti konec... ko za trenutek zaskrbi, da kaka usekana krščanska ločina govori tudi o štirinajstem.