Razlike so bile podobne tistim v Indiji ali na Kitajskem, kjer je naravno ravnovesje spolov že dolgo porušeno, saj ženske načrtno splavljajo ženske zarodke. Očetje v teh državah na vsak način hočejo imeti moške naslednike in naredijo vse, da jim ne bi bilo treba vzgajati hčera. Prenatalna diagnostika v veliki meri omogoča izpolnitev konservativne želje s posledicami za družbo, ki jih danes še ni mogoče povsem predvideti.
Normalno biološko razmerje med ženskim in moškim spolom ob rojstvu je 105 proti 100 v prid dečkov. Naraven presežek dečkov se zravna z njihovo večjo umrljivostjo v otroških letih.
Kadar v naravo poseže človek in se pretirano poveča število dečkov, se demografsko ravnovesje poruši. V nekaterih predelih Indije in Kitajske je to razmerje porušeno do te mere, da na 100 deklic pride 120 do 130 dečkov. V Indiji trenutno živi sedem milijonov več dečkov kot deklic, v celotni Aziji manjka 117 milijonov žensk, ocenjuje francoski demograf Christophe Guilmoto. Te se niso rodile, ponekod so jih umorili takoj po rojstvu in zopet drugod zanemarili do te mere, da so umrle že v ranih otroških letih.
Demografi ta pojav poimenujejo z besedo, ki jo sicer uporabljajo, kadar gre za iztrebljenje narodov, ter govorijo o gendercidu ali femicidu. Številke tak izraz zagotovo upravičujejo, upoštevajoč naravno razmerje, v katerem bi se morali rojevati dečki in deklice, na svetu manjka 160 milijonov žensk. Za ponazoritev: to je celotna ženska populacija Združenih držav Amerike.
Nekje na sredini kariere je začel šteti dečke
Christophe Guilmoto, strokovnjak za demografske študije na Inštitutu za razvoj na univerzi Paris Descartes, pove, da je v osnovno šolo hodil v času, ko so se demografi bali eksplozivne rasti prebivalstva. Ko je študiral matematiko in sociologijo, se je nakazoval trend, da so se tisti, ki so napovedovali prenatrpanost zemeljske krogle s človeško raso, zmotili. In ko je za doktorat raziskoval rodnost v indijski državi Tamil Nadu na jugozahodu Indije, kjer je ta padla na evropsko raven, je spoznal, da se je demografska zgodba začela spreminjati.
Nekje na sredini svoje kariere je Guilmoto namesto dojenčkov začel šteti dečke, je delo vodilnega strokovnjaka na področju raziskovanja nesorazmerij spolov ob rojstvu opisala Mara Hvistendahl, avtorica knjige Nenaravna selekcija. Guilmoto je namreč v omenjeni indijski državi ugotovil, da se rodnost ni zmanjšala, ker bi ženske rojevale manj otrok. Rojevale so manj deklic.
Da je nekaj narobe, se mu je posvetilo leta 1992, ko je v neki vasi govoril z medicinskimi sestrami, ki so mu opisovale, kako so vaščani svoje hčere ubili že kmalu po rojstvu. Kasneje je obiskal sirotišnico in v njej neko francosko prostovoljko, ki je v Indiji živela že toliko časa, da je pozabila francoski jezik. »Poglejte, kdo je tu v sirotišnici,« mu je dejala v polomljeni angleščini. Obkrožala so ju sama dekleta.
Ob prehodu v novo tisočletje, ko je popis prebivalstva pokazal, da se v Indiji na 100 deklet rodi 111 dečkov, si je Guilmoto skušal to razložiti z izkušnjami medicinskih sester in Francozinje v sirotišnici. Toda v svojih raziskavah je francoski demograf spoznal, da so v tistem času Indijci sicer veliko govorili o tem, a manj pogosto v resnici ubijali novorojene otroke. Guilmoto je odkril, da na neravnovesje v veliko večji meri vpliva napredek tehnike, ki je indijskim ženskam omogočil, da so že v nosečnosti izvedele za spol svojega otroka in ga v primeru, da je šlo za dekle, splavile.
Novinarka Gita Aravamudan je v svoji knjigi z naslovom Izginjajoče hčere zbrala zgodbe žena, ki so v zadnjih petih letih celo do štirikrat zanosile in splavile, vse dokler ni bil na poti moški potomec. Pogosto jih k temu prisilijo njihovi možje, včasih se za to odločijo tudi same.
Diskriminacija žensk je v indijski družbi globoko zakoreninjena, tako zelo, da nekatere ženske same nočejo roditi hčera, zato da bi jim prihranile zlorabe in trpljenje, ki so ga doživele same. »Bolje je, da jo takoj pošljem v nebesa, kot pa da bi morala vse življenje prenašati udarce,« v knjigi govori ena od žena.
Država se le stežka bori proti tradiciji. Zakoni na papirju so sicer zgledni, a jih nihče ne upošteva. Že leta 1994 je Indija sprejela stroge zakone glede zgodnjega ugotavljanja spola, a si zdravniki z njimi nočejo pokvariti dobrega posla. Trajalo je dobrih 12 let, da je bil prvič obsojen zdravnik, ki je kršil zakon. Še leta 2010 so našli na ducate drobnih skeletov v greznici bolnišnice v Gurgaonu. V bogatem predmestju indijskega glavnega mesta New Delhi je razmerje med spoloma še posebej grozljivo, na 1000 mož le 820 žensk.
Podobne razmere kot v Indiji vladajo tudi v številnih drugih azijskih državah, razmerje okoli 109:100 so v osemdesetih letih beležili v Južni Koreji, Tajvanu in delih Singapurja, na Kitajskem je bilo razmerje 120:100. Tako v Indiji kot na Kitajskem se je stanje v naslednjih letih še poslabšalo. Guilmoto takšen razvoj razume kot divjo demografsko maskulinizacijo, kot neke vrste revolucijo, ki bo imela resne posledice za prihodnje generacije in ki ni več lastna le azijskemu prostoru.
Revolucija je prestopila celino
Zadnja raziskava Sklada Organizacije združenih narodov za populacijske zadeve, ki so jo objavili avgusta lani, namreč kaže, da se podobne razmere razvijajo v nekaterih kavkaških državah in na jugovzhodu Evrope. V Armeniji in Azerbajdžanu se na 100 deklet rodi 115 dečkov, v Gruziji nekaj manj kot 114. Po podatkih omenjene raziskave je problematična tudi Albanija, kjer se na 100 deklic rodi 112 dečkov. V Evropi so v središču pozornosti demografov še tri države na Balkanu: Črna gora, Kosovo in Makedonija. Na Kosovu je razmerje med dečki in dekleti 110 proti 100 in v Črni gori 109:100.
V Makedoniji je razmerje rojstev s 106 dečki na 100 deklet blizu naravnemu, vendar je v nekaterih predelih, predvsem v tistih z velikim deležem albanskega prebivalstva, precej višje. »Želja staršev, da morajo imeti moške naslednike, je posebnost albanske kulture,« trdi Guilmoto, vendar pa ta želja ni razširjena le med muslimani, temveč je doma tudi pri pravoslavcih in katolikih v državi. Gre za kulturni fenomen, ki ima korenine v arhaičnem razumevanju družine, dečki zadržijo družinsko ime, dekleta ga pri poroki izgubijo in zapustijo družino. Hkrati velja tradicija, da sinovi skrbijo za svoje starše, ko so ti ostareli in onemogli. Guilmoto pove, da je ta isti pojav mogoče opaziti tudi v albanski skupnosti migrantov v Grčiji in Italiji. Francoski demograf hkrati opozarja, da je povečano nesorazmerje značilno tudi za Črno goro, vendar ga tam ne gre naprtiti albanski skupnosti, saj je ta v primerjavi z deležem črnogorskega in srbskega prebivalstva v tej državi zelo majhna. Zanimivo pa je, da za Srbe, ki živijo v matični državi, ta pojav ni značilen.
Pravzaprav je paradoks, da sta več svobode in tehnološki napredek poslabšala položaj v Albaniji. V prejšnjem režimu je bil namreč splav prepovedan in ugotavljanja spola v nosečnosti niso poznali. Danes je v Tirani prenatalna diagnostika za zasebne ginekologe donosen posel, splav pa je dovoljen do 12. tedna nosečnosti. Do tedaj spola z ultrazvokom ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, zato so močno razširjeni ilegalni splavi. Še posebej je želja po moškem nasledniku močna pri tistih družinah, ki že imajo enega otroka, ugotavlja Guilmoto. Problematično pa se mu zdi, da v balkanskih državah tega problema ne jemljejo resno in najraje zanikajo, da sploh obstaja.
Francoski demograf opozarja na izkušnje iz Azije, ki kažejo, da imajo porušena ravnovesja med spoloma hude posledice za naslednje generacije. V nasprotju s pričakovanji, da bodo ženske, če jih je manj, nosili po rokah, zanje postaja življenje bolj nevarno in nasilno. Narašča število prisilnih zakonov nevest v otroških letih, število samomorov med ženskami zaradi pritiska, da morajo roditi moške potomce, naraščata prostitucija in trgovina z belim blagom. Zato je treba nekaj storiti.
Anne van Lancker, belgijska sociologinja in političarka, ki je pri Skladu OZN za populacijo odgovorna za Balkan, je prepričana, da s prepovedjo splava ni mogoče doseči ničesar. Edina rešitev je, da se z zakonodajo, ki onemogoča diskriminacijo žensk, in z izobraževalnimi kampanjami spremeni miselnost v družbi. S takšnimi instrumenti so dosegli dobre rezultate že v Južni Koreji, kjer so razmerje zmanjšali na 107 proti 100. Hkrati pa bi morala kaj storiti tudi Evropska unija, ki se s tem vprašanjem še ni ukvarjala. Doslej je temo na pobudo švicarske poslanke Doris Stumpf na dnevni red uvrstil le Svet Evrope, ki pa ni organ Evropske unije.
Vse tri, Albanija, Makedonija in tudi Črna gora, so namreč pristopne kandidatke in če Evropska unija lahko kritizira Kitajsko zaradi diskriminacije deklet, še preden so se te sploh rodile, ne bo nič škodovalo, če bo problem prepoznala tudi pred svojim pragom.