Leta 2010 je nemška javnost izvedela, da so bili v ustanovah katoliške cerkev otroci in mladostniki desetletja spolno zlorabljani. Junija 2011 je na pobudo škofovske konference, ki je sklep o tem sprejela soglasno, nastala pogodba o sodelovanju s Kriminalističnim raziskovalnim inštitutom iz Spodnje Saške, na podlagi katere naj bi raziskali, kaj se je desetletja v resnici dogajalo v nemških škofijah.
Škofovska konferenca je hotela s študijo odgovoriti na tri vprašanja: V kakšnih okoliščinah je prišlo do zlorab? Kako je takšne zlorabe obravnavala cerkev? In kako je na osnovi teh spoznanj mogoče takšna ravnanja preprečiti v prihodnje? Raziskovalni projekt je bil načrtovan za tri leta, ugotovil pa naj bi tudi, kako so se skozi desetletja spreminjali profili storilcev. Študija naj bi hkrati s transparentno preiskavo številnih zlorab, o katerih je katoliška cerkev desetletja dosledno molčala, znova vzpostavila omajano zaupanje v njene ustanove. Zgled predvideni preiskavi je bil primer iz Münchna, kjer je osebne akte pregledala neka pravnica in v njih identificirala kar devetkrat več primerov zlorabe, kot jih je v njih našla škofija.
Strah konservativnih duhovnikov
Pogodba z inštitutom je predvidela, da bodo cerkveni dostojanstveniki skupaj s strokovno ekipo upokojenih državnih tožilcev in sodnikov pregledali številne osebne akte za zadnjih deset let. V devetih od 27 škofij naj bi pregledali dokumente celo do leta 1945 in s pomočjo tega preverili, kje in v kolikšni meri so se dogajale spolne zlorabe. Pri tem naj bi omenjeni inštitut akte osumljenih cerkvenih dostojanstvenikov prejel v roke v anonimizirani obliki, torej le kot primere brez imen domnevnih storilcev, pravniki, ki so pregledali in ovrednotili dokumente, pa so se morali zavezati k molčečnosti.
Že tedaj je Mreža katoliških duhovnikov (združenje pretežno konservativnih duhovnikov) izrazila pomisleke zaradi projekta, saj je menila, da se z njim ogroža varovanje osebnih podatkov posameznih duhovnikov kot tudi zaupanje do posameznih škofov, če bodo osebni akti škofij dostopni ljudem zunaj cerkvenih krogov. Duhovniki so se hkrati bali, da bi se s tem okrepil družbeni »splošni sum« do vseh duhovnikov.
Škofije Regensburg, München in Dresden so že julija lani izstopile iz projekta, pogodbo s Kriminalističnim raziskovalnim inštitutom pa je v sredo brez uradne navedbe razloga prekinila tudi nemška škofovska konferenca. V kasnejših izjavah za medije in intervjujih je škofovska konferenca kot razlog navedla nepremostljive razlike in omajano zaupanje do vodje inštituta, prof. dr. Christiana Pfeifferja, škofi se namreč bojijo, da bi inštitut poročilo objavil brez njihove privolitve. Ob tem je škofovska konferenca od inštituta zahtevala vrnitev že nakazanega denarja za projekt, vodji inštituta poslala v podpis izjavo, da ne bo objavil dosedanjih rezultatov študije, in napovedala, da bo v primeru, če Pfeiffer te izjave ne bo podpisal, prepoved objave dosegla na sodišču.
Poročilo bi cenzurirali
Pfeiffer je medijem pojasnil, da je študija spodletela predvsem zaradi tega, ker je cerkev hotela cenzurirati poročilo inštituta in ga objaviti le takšnega, kot bi ji bil po volji. Pfeiffer je nadalje poročal, da so ga ljudje iz več škofij obvestili o tem, da naj bi v njih sistematično uničevali akte o domnevnih storilcih. Tiskovni predstavnik nemške škofovske konference Matthias Kopp je te navedbe odločno zanikal, pooblaščenec za zlorabe pri škofovski konferenci Stephan Ackermann pa je kot neresnične zavrnil tudi špekulacije o tem, da je münchenska nadškofija predčasno izstopila iz projekta zato, da bi zaščitila svojega nekdanjega nadškofa Josepha Ratzingerja in s tem sedanjega papeža.
Odločitev škofovske konference, ki sedaj išče novega partnerja za študijo, je sprožila veliko ogorčenje. Nemška pravosodna ministrica Sabine Leutheusser-Schnarrenberger je od predsednika škofovske konference Roberta Zollitscha zahtevala pojasnilo o očitkih cenzure, hkrati pa je dejala, da bi bilo že zdavnaj potrebno, da cerkev dostop do svojih arhivov omogoči tudi strokovnjakom izven cerkvenih krogov.
