Pozornost medijev Kozini ni prav nič po godu. Kar se vidi, ko se proti njemu usmerijo kamere – takrat deluje kar malce okorno. Noče, da bi ga predstavljali kot heroja. Če je bil v primeru Merkur kdo junak, sta bila to preiskovalna sodnica Marjutka Paškulin in sodnik Srečko Škerbec, to je bila zmagovalna kombinacija, pravi. Poudarja tudi sodelovanje z uslužbenci kriminalistične policije, davčne uprave, komisije za preprečevanje korupcije, urada za preprečevanje pranja denarja, agencije za trg vrednostnih papirjev, računskega sodišča, saj ve, da je od vseh omenjenih odvisno, kako trden bo primer, ki ga bo zastopal na sodišču. »Res nočem, da me favorizirate,« ponavlja.
Za pravo, ne za lojalnost podjetju
Dvainpetdesetletni oče štirih otrok že vse življenje živi v Ribniški dolini. Z značilnim pojočim naglasom pove, da na osnovno šolo zaradi fizičnega nasilja, ki so ga bili večkrat deležni učenci, nima najlepših spominov. Na Gimnaziji Poljane v Ljubljani pa se je počutil kot v devetih nebesih. In to ne glede na to, da četrtega letnika ni izdelal – niti prvič niti v ponovljenem poizkusu. Zaradi špricanja. Za Savo je hodil gledat ptice. Ornitologija je bila vedno njegovo področje... Tri leta je potem delal za tekočim trakom. Montirali so štedilnike. Ravno tam je dobil zagon, da se je lotil mature in končal še pravno fakulteto. Tri leta je bil nato odvetniški pripravnik v pisarni Zvoneta Taljata. Udeleževal se je obravnav na delovnem sodišču, kjer je videl, kako lahko delodajalec izkorišča delavca. Potem je postal vodja kadrovske službe v ribniškem Mercatorju. Ni ostal dolgo – v žolčnem pismu je vodstvu poočital, kako dobro si je uredilo svoje plače, od njega in njegovih kolegov pa je zahtevalo, da »stiskajo« delavce. Tudi na račun njihovih pravic ter neetično in na meji zakonitosti.
Zapomnil si je Taljatove besede, da je prihodnost v finančnem pravu. Še ženo je nagovoril, da skupaj vpišeta magisterij na ekonomiji. Ona je pridno prišla do doktorata, on pa je »zaključil« že po prvem izpitu, čeprav ga je naredil z deset. Nekako ni bilo tisto, kar je iskal. Je pa čez čas vpisal magisterij na mariborski pravni fakulteti, edino tam je namreč imel možnost, da se resnično poglobi v korporacijsko in davčno pravo. Predlani je magistriral iz davčne zakonodaje, ki ga, mimogrede, ni prej nikoli privlačila. In prav razburili so ga očitki nasprotne strani na sojenju v zadevi Merkur, da ne obvlada osnov ekonomije. »Če se deset let ukvarjaš z davki, si globoko v ekonomiji,« se priduša.
Zdaj na specializiranem državnem tožilstvu med drugim preganja Šrota in Bavčarja. Zdi se mu prav absurdno, kako zelo smo se veselili prve obsodilne sodbe s področja menedžerskih prevzemov, čeprav bi se ta morala zgoditi že zdavnaj. Ampak, razlaga, za sabo imamo 20-letno kulturo nekaznovanja tovrstnih kaznivih dejanj, ki so se in se še dogajajo na vseh ravneh, od občine naprej. Že leta 2009 je tožilcem predaval o tovrstnih problemih in jih pozival, naj nehajo preganjati le klasični kriminal. Pretiravaš, so mu rekli, preveč si črnogled.
Kozina je tudi vodja skupine, ki vodi predkazenski postopek v zvezi s problematičnimi bankami. Pri tem se mu zdi glavno vprašanje, kako pripraviti upravo in nadzorne organe (nekdanje in sedanje), da bi s skupino odkrito sodelovali – da so na voljo za pojasnila in predajo dokumentacije. Prepričan je namreč, da je v interesu vseh, da se vse skupaj dobro razišče in oceni, ali so bila storjena kazniva dejanja ali ne.
Z živalmi v praksi in teoriji
Kozina je apolitičen. Človeška moč se najnazorneje vidi v umetnosti, najgloblje v znanosti in najbolj sramotno v politiki, se strinja. Na volitve ni šel že 20 let. Njegova ljubezen so ptice in živali nasploh. Trenutno ima tri stare pse najdenčke, z neskončno nežnostjo pa pripoveduje o slepi psički, s katero je družina preživela dvanajst let. Svoje ljubezni se je lotil tudi strokovno: vpisal je doktorat iz pravic živali na ljubljanski pravni fakulteti pod mentorstvom dr. Mira Cerarja. Živali so zanj same po sebi vrednota in ne smejo služiti kot sredstvo za zadovoljevanje človeka in njegovih, pogosto sebičnih potreb. Samo potuho dajemo tistim, ki so jih zavrgli, če vzamemo pet psov iz zavetišča in skrbimo zanje. Nevestne lastnike bi morala doleteti kazen. Kozine ne skrbijo le zapuščeni psički, temveč tudi poskusi na živalih, razmere v živalskih vrtovih, cirkusih, industrijska reja živali, lov. V naši zakonodaji imamo po njegovem samo na prvi pogled to področje dobro urejeno. V zakonih se namreč vedno najde kakšen nedoločen in primerno raztegljiv pravni pojem.
Kozino tožilci opisujejo kot poštenega človeka in dobrega kolega, ki se spozna na gospodarsko kriminaliteto in obvlada davčno zakonodajo. Nasprotniki govorijo o populistu, željnem medijske pozornosti, ki zavaja in obtožuje brez dokazov. Novinarji pa o odločnem človeku s prepričljivim nastopom in trdnimi stališči, na videz malce arogantnem, neposrednem, tudi ciničnem. Sam pravi, da najbolj ceni nesebičnost in poštenost. Krivice mu pridejo do živega: razburjeno se razgovori o pohlepu ljudi, ki so si z malverzacijami nagrabili vse, in o poštenih delavcih, ki si komaj prigarajo 500 evrov na mesec. Vse zaradi hlastanja enih na račun drugih.
Delo na specializiranem tožilstvu ga obremenjuje, zato je mandat podaljšal zgolj za eno in ne štiri leta. »Danes te kujejo v zvezde, jutri, ko gre nekaj narobe, te poteptajo.« Odločno pove, da v svojem poklicu ni srečen. Čuti izjemne pritiske, hudo odgovornost. Morda tudi zato noče, da bi njegovi otroci študirali pravo. A tega, da si ni izpolnil mladostne želje po študiju medicine, mu vseeno ni žal. Njegovemu zatrjevanju, da bi hitro zamenjal službo, če bi le dobil ponudbo, pa vendarle ne verjamemo kaj dosti.
