Aleksandar Marković

Rojen je v Beogradu, na dunajski univerzi je študiral dirigiranje v razredu profesorja Leopolda Hagerja. Pozneje se je mojstril še na Accademia Musicale Chigiana v Sieni, kjer je prejel Diplomo d'onore. Bil je tudi štipendist prestižne fundacije Herberta von Karajana iz Berlina. Je tudi dobitnik prve nagrade 7. mednarodnega tekmovanja v dirigiranju Grzegorza Fitelberga na Poljskem. Bil je šef dirigent v tirolski operni hiši v Innsbrucku, kjer je prvič dirigiral tudi Wagnerjevega Letečega Holandca, od leta 2009 pa je glasbeni direktor in šef dirigent brnskega filharmoničnega orkestra. Dirigira tudi drugim uglednim orkestrom, kot je na primer Dunajski simfonični orkester. Natanko pred petimi leti je prvič nastopil na Wiener Festwochen, kar mu je odprlo poti še na druge festivale. V Wagnerjevem letu 2013 bo Marković s svojim Filharmoničnim orkestrom Brno v mesecu maju gostoval v Gasteig Philharmonie in v Herkulessaal v Münchnu, tam bo dirigiral še eno Wagnerjevo opero Rienzi ter odlomke iz Nibelungovega prstana.

Wagner je bil moj prvi impulz v glasbi. Kot otrok sem prelistaval slikanico Saga o Nibelungih in ko sem kot najstnik odkril Wagnerjev Nibelungov prstan ter vse skupaj povezal, so se mi začele odpirati nove dimenzije. Rekel bi celo, da sem ravno zaradi Wagnerja, pa tudi zaradi Mahlerja, sploh postal dirigent. Ko sem prvič slišal Wagnerjevega Tannhäuserja, me je prevzel za nekaj tednov. V njegovi glasbi je nekaj elementarnega, a ne v smislu Brucknerja, temveč v smislu neposrednosti. Wagner raziskuje vse domene ljudske psihe, ukvarja se z različnimi nivoji čustvovanja, tako svetlimi kot temnimi, pravzaprav v tone pretvarja najbolj tenkočutne, subtilne občutke. Pri tem operira na več nivojih; pomembni so libreto, izgovarjava, govorjena beseda, skratka lirika nekega dela, po drugi strani pa je pri njem izjemno pomemben simfonični element – vse to, kar orkester komentira, in vse, kar je nedorečenega, Wagner da orkestru. To pomeni, da gre pri orkestrski igri za nekakšen psihokomentar vsega, kar se dogaja v operni zgodbi.

Strahospoštovanje do Wagnerja je povezano z velikim kultom, ki se ga goji do tega skladatelja. Pravzaprav je sam želel, da se njegova glasba meša z neke vrste obredom, izvajanje je postalo ritual umetnosti. Dogodek z Wagnerjevo glasbo je bil vedno nekaj več kot le koncert. Sodeloval je pri realizaciji svojih postavitev, čeprav v začetku težje, kajti imel je politične in posledično azilne probleme, zaradi česar je živel v različnih mestih po Nemčiji, tudi deset let v Švici. Ko je v Dresdnu dobil mesto kapelnika in sta potem sledili premieri Rienzija in Letečega Holandca, se mu je vse odprlo. Drugo, kar zbuja strahospoštovanje, je dejstvo, da je bil pripravljen iti prek vsega, da je prišel do rezultata, kot si ga je zamislil; z neverjetno osredotočenostjo in energijo. Ni se oziral na poraze, a njegova dela so morala biti interpretirana na pravi način, natanko tako, kot si je zamislil. Ni poznal meja, kaj vse lahko iz drugih izvleče – in ravno ta vrsta fanatičnosti ga je naredila nemogočega. Po eni strani so ga občudovali, po drugi strani so se ga bali.

Ne poznam veliko skladateljev, ki bi bili sposobni ustvariti atmosfero, kot jo je ustvaril Wagner, tudi s pavzami. Njegova glasba je ves čas pod neko neverjetno napetostjo in ravno to je v interpretaciji Wagnerja najtežje. Kajti to napetost je treba držati tudi prek bolj umirjenih delov partiture, torej tudi v trenutkih, ko se v ritmičnem smislu ne dogaja veliko. Wagner je problematičen predvsem v psihološkem tolmačenju: zahteva popolno zbranost in vzdržljivost tako pevcev kot orkestrašev, dobre živce in neki notranji mir.

Ne, sem pa dirigiral veliko njegovih drugih del; kar zadeva produkcijo, je bil to samo Holandec. Na začetku mojega opernega aranžmaja sem počel veliko stvari, bilo je nujno in potrebno, da sem predelal še drug repertoar: Mozarta, Mascagnija, Verdija, Straussa. Ko sem prevzel mesto šefa dirigenta v operi v Innsbrucku, je bilo zelo pomembno, da se srečam z različnimi stili, od belcanta, prek pozne romantike do klasike. Takrat posebnega fokusa na Wagnerja nisem imel, zasebno pa seveda ves čas.

Z glasbo se sicer izredno dobro počutim. Imam občutek, da me pulzira na pravi način. Veste, kako je to, ko človek dirigira neko opero in ima ob tem občutek, da je izbral ravno pravi tempo ter da je zadel duktus, ki daje glasbi možnost, da se čim bolje razvije.

To je pomembna nacionalna ustanova, gre za drugi najpomembnejši orkester na Češkem, takoj za Češko filharmonijo iz Prage. Oba orkestra sta si tekmeca in sta po kakovosti približno enaka. Pravzaprav imam neverjeten ansambel, vesel sem tega delovnega mesta; z glasbeniki je mogoče delati vse, tako zaradi njihove veličine kot zaradi kakovosti. Veliko smo tudi na turnejah, saj je moj cilj, da orkester čim bolje prezentiram zunaj Brna, mestu samemu pa ponudimo zanimiv repertoar.

Pri nas teh problemov nimamo, ni nobenih polemik. Neko mesto se morda ponaša s svojim imenom ob nekem filharmoničnem orkestru, drugi manj, a po mojem je prav, da so orkestri kulturni ambasadorji. Vedno ko se v tujini pojavi neka filharmonija, ki je prva v državi ali v nekem mestu, je tudi za druge to izjemno pomemben dogodek. Vsekakor je pojavljanje v tujini dobro za imidž orkestra. V bistvu bi me presenetilo, če bi me ko spraševal, čemu smo na turneji in ne v matični hiši. V domačem Brnu imamo številne koncerte, svoje zelo dobro obiskane cikle, vsako leto imamo več abonentov. Nedavno smo se ravno vrnili iz daljše turneje po Japonski. Pravzaprav vsak mesec nekam potujemo.

Holandec je prvi šok, ki ga je povzročil Wagner, čeprav je že prej napisal tri opere. To je bil prvi pravi korak k realizaciji glasbene drame, prvi korak v prihodnost. Ko je opera Rienzi doživela premiero v Dresdnu, glasbeno traja dobre štiri ure, se je vse skupaj s pavzami vred razvleklo na šest ur. In to je bil tudi prvi Wagnerjev velik uspeh. Ko so pozneje, leta 1843, ravno tako v Dresdnu premierno izvedli še Letečega Holandca, ni imel tolikšnega uspeha kot Rienzi, čeprav je bil bolj spretno napisan. Očitno so v tem času ljudje pričakovali komade v stilu grand opere, skratka to, kar so ljudje že prej oboževali, ter še niso bili pripravljeni na tako velike spremembe. Rienzi ni fokusirana opera in predstavlja veliko mešanico stilov, slišijo se vplivi belcanta, nemških romantikov, francoske opere. Pri Holandcu pa imamo sicer še vedno elemente italijanske opere, a se je že dalo razbrati Wagnerjev preskok. Skladatelj sam se je pozneje distanciral od Rienzija, kot tudi od svojih prvih dveh oper, trdil je, da to skladateljsko ni on.

Holandec vsekakor v času, ko je bil napisan, ni bil tako zanimiv, kot je zdaj nam, in če te premike pogledamo v zgodovinskem kontekstu, je v tistem času deloval kot kamen iz Marsa. Rienzija so ponavljali, Holandca pa so po štirih izvedbah odstranili iz repertoarja. Šele Liszt, ko je Holandca potem dirigiral v Bayreuthu, ob njem še Tannhäuserja in Lohengrina, ga je postavil na mesto, ki mu gre. Pomembno je vedeti tudi, da je Holandec zelo specifičen; skladatelj je naknadno posegal v partituro, dodal pavze, predelal orkestracijo in formo ter vse skupaj bolj približal svojim poznejšim operam. Ob koncu opere je dodal apoteozo oziroma umirjen del kot pri Tristanu in Izoldi.