»Nekako smo se znašli. Še vedno smo tu v petem nadstropju. Vse bi bilo dobro, če ne bi bili tako visoko in če ne bi bili odvisni od dvigala. Težava je v tem, da vsake toliko časa zmanjka elektrike, potem pa nastopijo težave. Žiga ne morem sama nositi v njegovem invalidskem vozičku tako visoko gor in dol. Na srečo mi priskočijo na pomoč sosedje, če pa teh ni doma, predvsem zjutraj, potem Žiga pač ne more iti v šolo. In ostane doma. Škoda, ker stanovanje je kar dovolj veliko, primerno za nas,« nam ob zadnjem obisku pove mama Nataša. Vsi so doma, sobotno dopoldne je, počasi se pripravljajo na vsakodnevni sprehod po mestu in ob Paki. Žiga v svojem vozičku, od dopoldanskih terapij je že nekoliko utrujen. Na drugem stolu za mizo je oče Jože. Ki pa Nataši pri delu z Žigom ne more kaj dosti pomagati. Pred tremi leti je imel operacijo tumorja v ušesu.
Radi bi čim prej v pritličje
»Zdaj je moje stanje že boljše, dobil sem delo v invalidskem podjetju v Šoštanju, delam polni delovni čas, a ne smem dvigovati stvari, težjih kot pet kilogramov. Sem kar zadovoljen, a pri Žigu lahko postorim samo lažje stvari,« pove Jože, ki se je uspel izvleči iz najhujših težav. Nataša pa predvsem razmišlja o tem, kdaj se bodo uspeli vrniti v pritlično stanovanje, ki jim ga je uničila narasla Paka. »Ko se bomo vrnili, bo za nas veliko laže. Predvsem za Žiga. Pri njegovem stanju so bile poplave dodaten šok, padel je v depresijo, tako da je deset dni jemal tablete proti njej. Še vedno je močno prestrašen, se pa njegovo stanje počasi popravlja. Žiga hodi v šolo, rad je tam, rad ima učiteljice in tudi one njega. Še vedno ga pogosto odpeljemo na sprehode. Pa tudi okoli zdravnikov veliko hodimo. Pred novim letom smo bili v Ljubljani, v obe nogi je dobil botulinske injekcije, da se sproščajo mišice. Žiga hitro raste in zaradi tega so se mu začele mišice krčiti. Hodimo tudi na fizioterapije tu v Velenju, doma ga razgibavam. Najbolj pa mu pomaga bazen, tam tako uživa, da kar vriska, tako da ga vsi gledajo. Bili smo v Čatežu, pogosto gremo v bližnjo Topolšico,« pove Nataša.
Doda, da se jim je na grbo nalepila še ena huda težava, ob vseh, s katerimi so se do zdaj spopadali. Pokvarila se je posebna terapevtska postelja, brez katere Žiga tako rekoč ne more. Ko jo je zalila voda, se je pokvaril motor za premikanje in je zdaj ni mogoče dvigovati in spuščati. Posebno hude težave so to zame, saj sem ves čas sključena, ko se ukvarjam s fantom, ko ga previjam in urejam, ko ga masiram. Treba jo bo zamenjati, saj brez nje dejansko ne zmoremo. Včasih se mi zdi, da se nas težave držijo kot muhe. Pa vendar upamo, da se bo nekoč vse skupaj uredilo, da nam bo uspelo, da bomo laže zadihali in zaživeli.«
Nekaj čas je bilo celo lepo
Bilo je novembra pred dobrim letom dni. Žiga je takrat močno zrasel od našega prvega obiska, pri enajstih letih je bil. Sedel je na novem invalidskem vozičku, boljšem, bolj prilagojenem. Tak tudi mora biti, saj ga bo spremljal vse življenje. Zraven njega za mizo oče Jože, zdi se, da je od našega prvega obiska močno shujšal. Njegovo stanje še vedno ni bilo dobro, čeprav je bilo boljše. »Žiga bo šel zdaj na operacijo obeh nog, kite mu bodo operirali, ker nog ne more stegniti. V Ljubljano gre, potem bo dva meseca v mavcu in upamo, da bo potem z njegovimi nogami bolje. Fant hitro raste, hodi v šolo s prilagojenim programom. Še vedno je povsem odvisen od mene. Še vedno je živahen, vesel je, ko je z nama, še vedno je pravi dobrovoljček. Plišasti medvedek je še vedno njegova najljubša igračka, rad se igra s kockami,« nam je tedaj pripovedovala Nataša Pinter.
Pinterjevim je tedaj kljub vsem težavam življenje začelo kazati lepšo plat. Žiga je dobil nov invalidski voziček, dobili so novo stanovanje v pritličju, povsem prilagojeno za fanta, ki se je rodil s cerebralno paralizo, s težjo obliko bolezni. Pred blokom je stal drug avto, večji in primeren za prevoz invalida. Za Žiga. »Ta avto sva vzela na lizing. Prejšnji se nam je povsem pokvaril, sicer pa je bil povsem navaden in smo fanta komajda spravili vanj, pa je bil takrat še majhen. Potem sva začela zbirati zamaške, da bi tako odplačevala novi avto. Po šolah sva šla s prošnjami, da so zbirali zamaške, midva sva jih odvažala na Koroško, v Črno, v Žerjav. Za tono dobiš 300 evrov. Za tono pa potrebujeva približno tri mesece dela in zbiranja zamaškov. Tako ga odplačujeva. Dolžna sva še kakšnih osem tisočakov, šest nama je že uspelo plačati.«
Potem so prišle poplave
Tako je bilo pri Pinterjevih konec leta 2011. Potem je prišel lanski november, potem so prišle poplave. Spet smo bili pri Pinterjevih. Ni jih bilo več spodaj v pritličju, na silo so se morali preseliti v peto nadstropje istega bloka. Voda jim je zalila stanovanje, izgubili so tako rekoč vse. Komajda so si nekako ustvarili kolikor toliko človeku primerno življenje. Pa so se znova znašli na tleh, v breznu. »Spodaj nam je bilo lepo. Potem pa se je zgodila voda in nam je uničila vse. Od kuhinje do spalnice. Zgodilo se je v nekaj trenutkih. Žiga je domov iz šole pripeljala kolegica, ki ga včasih vozi. Ko je stopila noter, je rekla, naj pazimo, ker se Paka razliva čez most, da nas ne zalije. Upala sem, da se ne bo zgodilo. Žiga sem dala v posteljo, nameravala sem pripraviti kosilo. Pogledala sem skozi okno, pa je bila voda že čez cesto na tej strani proti bloku. V hipu je bila do vrat. Prišla je civilna zaščita in je rekla, da moramo takoj ven. Žiga sem spravila na njegov voziček, voda pa je že vdirala od vsepovsod. Toliko sem se še zbrala, da sem naju z Žigom spravila na varno,« se je trenutkov groze spominjala Nataša.
Sedela sva v začasnem stanovanju v petem nadstropju, v edinem prostoru poleg kuhinje, dva stola sta tam, majhna mizica, zraven sta bila dva jogija namesto postelj. Ob steni je Žiga ležal v svoji postelji, počival je, utrujen je bil, mama mu je dala pomirjevalo, zanj so bili ti časi še posebno stresni. Posodo so imeli razstavljeno po tleh, ob stenah nekaj oblačil, ki jim jih je uspelo rešiti, pri vratih nekaj čevljev in copat. To je bilo vse, kar jim je ostalo. »Kaj bomo zdaj, pa res ne vem. Začasno smo tu v petem nadstropju, občina nam ga je odstopila, dokler nam ne popravijo našega. Potem se bomo vrnili. A bo trajalo, saj so stene namočene, tla so odpustila, povsod sta blato in mulj. Kako se bomo spet postavljali na noge, tega pa res ne vem. Z možem dobiva skupaj okoli sedemsto evrov, še pet let morava odplačevati posojilo za avto, skrbeti je treba za Žiga, veliko stanejo poti v bolnišnico, na preglede v Ljubljano, njegove stvari so posebne, veliko stanejo, voziček je poseben. Ne vem, kako bomo zmogli.«
