Strankarska disciplina ni bila najbolj trdna, a tudi zamera ne prevelika. John Boehner je na izrednem novoletnem zasedanju ameriškega kongresa mimo običajne prakse, da predsednik spodnjega doma ne sodeluje v razpravi oziroma glasuje, podprl davčno zakonodajo z za republikance bolečim kompromisom o dvigu dohodninske stopnje za bogate Američane. V novem kongresnem sklicu, v katerem so republikanci izgubili osem sedežev, a zahvaljujoč matematiki volilnih okrožij kljub večinski nacionalni podpori demokratom (59,645.387 proti 58,283.036 glasovom) zadržali večino, je Boehnerju dober ducat strankarskih kolegov odrekel podporo pri reelekciji na položaj takoj za Barackom Obamo in podpredsednikom Joejem Bidenom. A brez tekmeca iz republikanskih vrst mu je 220 glasov prineslo pričakovano zmago nad demokratsko kandidatko Nancy Pelosi, ki je prejela 192 glasov.
Triinšestdesetletni kongresnik nemških korenin iz Ohia si je tesno izvolitev v prvem krogu zagotovil tudi z obljubo republikanskim kolegom z vzhodne ameriške obale, da bo nemudoma dal na glasovanje prvi paket državne pomoči žrtvam orkana Sandy v višini skoraj deset milijard dolarjev. Ob prednovoletnih prepirih nad fiskalnim breznom, ki so ob zviševanju davkov zadevali tudi reze v javni porabi, je namreč glasovanje o tej pomoči preložil na ramena novega kongresnega sklica in nakopal precej ljudske jeze na vse poslance, ki so za odobritev pomoči po orkanu Katrina potrebovali 10 dni, zdaj pa sta od naravne nesreče minila že dva meseca. Da pa ne bi vzdražil jastrebov med republikanci, je nedvoumno zagotovil, da bodo vse njihove zahteve po krčenju javne porabe, še posebej tiste v zvezi z zdravstvenim varstvom, padle na mizo ob zategovanju javnodolžniških uzd. Javnemu dolgu so bile namenjene tudi njegove prve besede po ponovni izvolitvi za predsednika spodnjega doma. »Ameriški sen je ogrožen in tak bo ostal, dokler nas bo zategovalo dolžniško sidro. Moramo zdrobiti ta prijem in sprostiti naše gospodarstvo. Delovna mesta se bodo začela vračati in z njimi tudi zaupanje,« je razložil svoj pogled na prihajajočo razpravo o sprostitvi kongresnega dolžniškega sidra pri 14,4 bilijona dolarjev, kjer je njegova že lani razložena formula »za vsak dolar povišanega limita dolga se morajo za dolar zmanjšati proračunski izdatki«.
Po poti ameriškega sna
Ko gre za ameriški sen, Boehner ve, o čem govori. Kot drugi med še enajstimi sestrami in brati je rasel v trisobnem stanovanju v Cincinnatiju, kjer so starši spali na zložljivem kavču. Z osmimi leti je začel delati v očetovem lokalu, ki ga je na noge postavil ded in po njem še zdaj nosi ime Andy's Cafe. Največjo slavo je kavarna požela, ko se je leta 2010 za CBS-ovo oddajo »60 Minutes« v njej zbrala vsa Boehnerjeva številna družina z izjemo zadržanega brata in že umrlega očeta, da bi proslavila Johnovo prvo izvolitev za predsednika spodnjega kongresnega doma. Od ducata bratov in sester sta si le dva Boehnerjeva poiskala domovanje dlje kot nekaj kilometrov od domače kavarne, njihov socialni status je ostal med tako imenovanimi modrimi ovratniki, le John je zgodaj izkazal višje ambicije in si s trdim služenjem denarja plačeval študij. V srednji izključno fantovski katoliški šoli je igral tudi ameriški nogomet za tudi na nacionalni ravni zelo uspešno šolsko ekipo, po maturi leta 1968 pa se je na višku vietnamske vojne prijavil v mornarico. »Dolgolasce, ki so protestirali proti vojni, sem imel tedaj za nasprotnike ZDA,« je leta 1995 za revijo The New Republic priznal Boehner in dodal, da ni prav vedel, kaj se dogaja v jugozahodni Aziji, želel pa si je zmago ZDA. Zaradi težav s hrbtenico so ga po dveh mesecih administrativno odpustili, se je pa vpisal na domačo katoliško univerzo Xavier, kjer je ob delu po sedmih letih diplomiral iz poslovnega upravljanja. Že med študijem, ko si je sprva služil denar kot vratar kampusa, se je zaposlil pri nekem proizvajalcu plastične embalaže, kjer je kasneje postal solastnik in nato direktor podjetja, da bi leta 1982 krepkeje stopil v politiko kot republikanski poslanec v predstavniškem domu zvezne države Ohio. Sredi sedemdesetih let je prebil trden demokratski družinski oklep in se pridružil »dobri stari stranki«. Povod je bil prozaičen. Ob svoji prvi redni polni zaposlitvi je ugotovil, da plačuje precej višje davke, kot jih je od zaslužkov med študijem, in je vstopil v boj proti njim.
Vrata v Washington so se mu odprla leta 1990, ko se je spustil v tekmo s strankarskim kolegom in republikanskim kongresnikom Buzom Lukensom, ki kljub razkriti aferi o plačanem spolnem odnosu z mladoletnico ni odstopil od ponovne kandidature. Buz je s takšnim bremenom presenetljivo tesno izgubil strankino nominacijo, Boehner pa ima v izrazito republikanski volilni sredini od tedaj naprej kongresni sedež praktično zabetoniran. V enajstih reelekcijah ni nikoli dobil manj kot 64 odstotkov glasov, dvakrat, tudi lani, pa na volitvah sploh ni imel demokratskega protikandidata in je zdaj poslanec z 99,86-odstotno podporo, saj mu je 0,14 odstotka odškrnil James Condit iz malo znane Ustavne stranke. Novinec na Kapitolu ni ostal dolgo neopažen. S še sedmimi sveže izvoljenimi poslanci je sprožil pravo etično križarsko vojno proti posameznim tamkajšnjim veteranom. V medijih poimenovani kot »banda sedmerice« (Gang of Seven) so razkrili zlorabe, ki so si jih nekateri poslanci privoščili v kapitolski banki in pošti, odmevna afera je zajela kar 350 kongresnikov, 77 med njimi pa jih je kasneje odstopilo oziroma niso ponovno kandidirali. Večina slednjih je bila iz vrst demokratske stranke, ki je leta 1994 prvič po štirih desetletjih izgubila večino v predstavniškem domu.
Prek mentorja do zvezd
Boehner je imel v kongresu močnega političnega mentorja, Newta Gingricha, in je z njim sodeloval pri pripravi »Pogodbe za Ameriko«, svežnja zakonskih in političnih ciljev, ki so na koncu privedli do omenjenega volilnega preboja republikancev v tako imenovani republikanski revoluciji. Še dokaj sveži poslanec iz Ohia se je povzpel v sam vrh strankinega kongresnega aparata. Ko je Gingrich zaradi slabšega volilnega rezultata štiri leta kasneje znotraj stranke padel v nemilost, pa se je ugibalo, ali ne bo potonil z njim. Pridružil se je »pučistom« ki so njegovega bivšega mentorja spodnesli, s prihodom Georgea Busha mlajšega v Belo hišo pa mu je bila zaupana odmevna izobraževalna kampanja »No Child Left Behind«. Na nacionalno politično sceno se je Boehner vrnil leta 2006, ko je bil Tom DeLay, vodja republikanske večine v predstavniškem domu zaradi nezakonitega financiranja svoje volilne kampanje prisiljen odstopiti in zapustiti Kapitol. V drugem krogu glasovanja se je povzpel na drugo najvišjo funkcijo za predsednikom predstavniškega doma, da bi se nanjo povzpel štiri leta kasneje, ko so po dveh demokratsko obarvanih sklicih ta dom znova prevzeli republikanci. Boehner velja za trdega konservativca, a mu na obeh straneh priznavajo iskrenost in pripravljenost poslušati. Izpiljeno umetnost, da v svojih nasprotovanjih ni zoprn, pa kazi njegova razvada, da mu iz ust nenadzorovano priletijo kletvice. »Go fuck yourself,« je namesto pozdrava med izrednim novoletnim glasovanjem o davkih kar dvakrat slišal demokratski vodja senata Harry Reid, ko sta se križali njuni poti pred Ovalno sobo.
