Občutim jo kot čisto osebne stiske mojih bolnikov. Za nekaterimi je že nekaj težkih let. Pozna se pri starejših. Opažam, da jih vse več ostaja doma. Še ne dolgo nazaj so v jeseni življenja iskali oskrbo v domovih upokojencev, sedaj jih svojci jemljejo nazaj domov in skrbijo zanje, kakor pač lahko skrbijo. Vidi se, da ni več denarja, ki bi ga lahko družina namenila za svoje ostarele svojce. Potem so tu ljudje, ki so izgubili službo. Stari so okrog petdeset let in brez pravih možnosti. Za pokojnino so še premladi, ko iščejo delo, pa jim rečejo, da so prestari. Posledice dolgotrajnih stresnih situacij pa so lahko hude, od izgorelosti in sprememb razpoloženja do telesnih in duševnih bolezni.
Pa vam o stiskah pripovedujejo ali jih zgolj slutite in čutite?Pri zdravniku družinske medicine je pogosto kot v spovednici. Ljudje veliko povedo. Mnogi s svojimi stiskami nimajo kam in mi smo še eni tistih, ki imamo vedno odprta vrata. Če je hudo, pri nas ni čakalne dobe, sicer lahko pridejo na vrsto v nekaj dneh. Mnogi potrebujejo zgolj daljši pogovor. Res pa je, da je pred prazniki po navadi vse tako divje in urniki natrpani, da težko načrtujemo daljše pogovore. Jih pa ljudje zagotovo potrebujejo.
Kaj vam najpogosteje zaupajo?Po navadi pridejo s čisto običajnimi telesnimi težavami. A ko pritisneš na pravi gumb, spregovorijo o tistem, kar jih dejansko žuli. Največkrat za to ni potrebno veliko, mogoče zgolj vprašanje o njihovih skrbeh ali problemih. Potem je potrebno malo pomolčati in prisluhniti. Za mano je polnih 26 let dela v družinski medicini, večino tukaj v Šempetru, in družine ter posamezne paciente poznam že dolgo. Med njimi so tudi uspešni podjetniki ali lastniki družinskih podjetji z zaposlenimi delavci. Ti se srečujejo z druge vrste stiskami. Ne da ne bi mogli sebe preživeti, temveč ne morejo plačati delavcev, utapljajo se v kreditih. Niso vsi podjetniki slabi ljudje in ni vsem vseeno za svoje delavce. Tudi resne depresije se razvijejo iz tega.
Pred leti je bilo grešno priznati stisko in težave v duševnem zdravju. Ali si danes ljudje kaj prej priznajo, da so glavoboli ali stiskanje pri srcu posledica duševnih težav?Na začetku moje zdravniške poti je bilo res bogokletno komu reči, da je z njegovo psiho kaj narobe. Danes pa ljudje bistveno prej sprejmejo to razlago in pogosto že sami, predvsem mladi, na spletu najdejo veliko informacij o tem in k meni pridejo že s postavljeno samodiagnozo. Takrat je pogovor zagotovo lažji. Še vedno pa obstajajo določene skupine ljudi, ki raje vidijo, da se zdravi telesne simptome.
Ali se kriza že odraža tudi na telesnem zdravju?Sem pa tja tudi. Posebej to opažam pri delavcih iz držav nekdanje Jugoslavije, ki si del zaslužka trgajo od ust in ga pošiljajo domov. To se pozna tudi na njihovi prehranjenosti, včasih so resnično lahko zares lačni. Pa pri tistih z nizkimi dohodki, ki živijo sami v bloku in nimajo socialne opore nekoga, ki živi na kmetiji, kjer bi si lahko pridelali del hrane. Tem veliko ne ostane. Hudo mi je potem reči, naj si kupijo v lekarni še kakšne vitamine. To je postalo že tako drago, da si ne morejo privoščiti. Tudi kakovostne hrane si marsikdo ne more več privoščiti.
So torej novoletne želje o boljšem jutri in sreči svojevrstna provokacija za ljudi v stiski?Lahko, če nasedemo medijskemu pompu in reklami. Sicer pa si lahko kadar koli v življenju postavimo neki nov cilj, ni nujno, da je to novo leto. Jaz se s svojimi pacienti pred prazniki nikoli ne pogovarjam o kakšnih velikih obljubah. Še urejeni bolniki se tedaj radi pregrešijo. Če pa izpostavimo lepe želje, ki si jih voščimo ali zapišemo v teh prazničnih dneh, to gotovo ni provokacija. Za ljudi v stiski je pomembno upanje, ki pride tudi z dobrimi željami.
Se med prazniki obisk v ambulantah in dežurnih službah zaradi stisk poveča?Ne, vsaj ne neposredno. Mislim, da ljudje pred prazniki ne prihajajo predstavljat svojih stisk. Tedaj mogoče vse skupaj še malo bolj zamaskirajo in pridejo v smislu: saj mi bo zdravil zmanjkalo šele drugo leto, ampak sem prišel iskat, da vam še voščim vse dobro. Tako človek najde priložnost, da se pogovori in stiska odleže. Zagotovo pa osamljeni in bolni stiske med prazniki bolj občutijo.
Pridejo potem raje s stiskami do vas po praznikih?Takšni obiski so v naših ambulantah porazdeljeni skozi vse leto.
Kako hitro prepoznate, da se za fizično bolečino skriva duševni problem?Bolnik velikokrat občuti duševno stisko skozi celo telo in pride s čisto konkretno fizično bolečino. Tudi duša namreč boli. Velikokrat pa že s pogovorom odkriješ, kje je težava, posebej če povedo, da se ponoči zbujajo preznojeni, da jih stiska v prsih, da so brez volje, imajo težave s koncentracijo, se ne znajo več veseliti. Vedno pa moraš kot zdravnik seveda pomisliti tudi na telesno plat zgodbe. Če govorimo o depresiji, je za njeno zdravljenje poleg zdravil zelo pomembna tudi socialna mreža družine, prijateljev, znancev. Če ima nekdo prijatelje in svojce, kamor se lahko v stiski zateče, je lažje, saj lažje najde pot do ponovnega doživljanja lepega in prijetnega. Če pa so ljudje osamljeni, starejši in brez svojcev, potem je to druga zgodba.
Prav v prazničnem času je družina zelo poveličevana in idealizirana. Ob prikazovanju srečnih družin v televizijskih reklamah je najbrž osamljenost še bolj sama, revščina še večja.To prikazovanje idealov je lahko boleče na eni strani za tiste, ki družine nimajo, in za tiste, kjer je družina vir vseh težav. Posebej pri osamljenosti je dobro, da ljudje vedo, da nekje obstaja stik s svetom, denimo številka telefona za pomoč v duševni stiski. Tudi obisk patronažne sestre je lahko v teh dneh za nekoga zelo lep dogodek.
Kako prebroditi osamljenost med prazniki?Univerzalnega načrta ni. Velja pa pomisliti, ali mogoče le ne obstaja nekdo, ki bi naši stiski prisluhnil? Mogoče bo lahko prav tako osamljen vesel našega klica ali obiska. Pa kakšna dobra knjiga, sprehod v naravi ali televizijski program lahko razvedrita človeka. Radost živega stika nam velikokrat nudijo tudi hišni ljubljenčki. Ko ni nikogar od svojcev, se še vedno najde kakšen dober sosed. Medsosedska pomoč še živi. Če pa je stiska prehuda, imamo v Sloveniji na voljo mrežo različnih virov pomoči: nekateri so dostopni v okviru zdravstvenega sistema, drugi pa po nevladnih organizacijah.
Je tudi dolžnost vseh nas, da se spomnimo na osamljene in denimo pošljemo kakšno razglednico tistim, za katere vemo, da je sicer ne bi dobili?Zagotovo. Bolj kot kupovanje daril koristi obisk ali vsaj telefonski pogovor. Posebej starejšim ljudem to veliko pomeni. Pogosto nas v predprazničnem času obiščejo in se s kakšno malenkostjo zahvalijo za skrb in se priporočijo, da bi tako dobro zanje skrbeli še naprej. To je za nas, ki venomer hitimo in nimamo nikoli časa, dober opomin, da pomislimo, da je nekomu tudi hudo.
Bolj ali manj sva doslej govorili o stiskah, kaj pa je veselje družinskega zdravnika?To so vsakodnevni stiki z ljudmi, ki jih poznaš vrsto let. Veselje je, ko se zdravstvene težave rešijo ali ko pomagaš družini, da gre čez določene stiske. Pa tudi, ko ti pridejo povedat, da se jim je kaj lepega zgodilo. Čeravno se čudno sliši, je dober občutek tudi, da lahko nekdo, ki je neozdravljivo bolan, v miru umre doma. Da družina zbere toliko poguma in se v miru poslovijo. Včasih takšna izkušnja znova poveže družino. In če lahko pomagaš bolniku in družini v taki težki preizkušnji, je to veliko zadoščenje. Nikoli ti kot zdravniku ni vseeno, kaj se s tvojimi bolniki dogaja. Veseliš se z njimi in žalosten si z njimi.
Bi lahko rekli, da ste tudi vi del njihove socialne mreže?Zagotovo. Če opaziš, da nekdo pogosteje prihaja, je to lahko znak, da se doma nekaj dogaja. Ko ga vprašaš na pravi način, se vsuje kot plaz. V družinski medicini ni nikoli dolgčas. Velikokrat, pa prav na področju stisk in osamljenosti, vidiš in čutiš, da bi moral človeku posvetiti več časa. A imamo za pogovor z ljudmi v naših ambulantah kljub dobri volji in načrtovanju žal vedno manj časa.