Kam je izginila enotnost in kam izginja samostojnost?

Kam je izginila družba in od kdaj smo le dva milijona posameznikov?

Kaj se je zgodilo z vso pozitivno energijo, ki smo jo imeli decembra 1990?

Kje so solidarnost, upanje, sanje…?

Deželi s štirimi milijoni pridnih rok se ni bati samostojne prihodnosti, smo dejali in s kar 88 odstotki potrdili plebiscitno vprašanje, ki se je glasilo: Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?

Danes, 22 let po odločilnem trenutku, pa ugotavljamo, da smo docela zavozili sanje in zaupanje iz leta 1990.

In kaj so nam vcepljali zadnjih 22 let? Da je Država slab lastnik in da potrebujemo odgovorne lastnike ali pa da moramo v imenu nacionalnega interesa reševati slovenska podjetja pred tujci?

Podjetja v (večinski) lasti države bi tako morala biti po tej trditvi že zdavnaj zaprta (Pošta, Telekom…), delavci pa na zavodih za zaposlovanje. Razlog preživetja pa je precej enostaven; podjetja, v katerih vlada (oziroma od vlade imenovani) postavlja vodstvo, imajo dva milijona delničarjev, ki zelo kritično zasledujejo predvsem tri cilje, ki jim morajo slediti menedžerji:

podjetje zaposluje nove delavce in v čim manjši meri odpušča,

podjetje delavcem izplačuje spodobne plače in dodatke ter spoštuje njihove pravice ter

leto zaključi v zelenih številkah (ampak prva dva cilja sta bolj pomembna)

V zasebnem sektorju, kjer so »odgovorni« lastniki, pa sledijo samo enemu cilju; dobičku. Tudi na račun delavskih pravic, odpuščanja in celo selitve proizvodnje iz Slovenije.

Seveda se popolnoma strinjam, da lahko lastniki povečajo dobiček, če proizvodnjo iz Slovenije preselijo v Indijo in zato v Sloveniji odpustijo nekaj sto delavcev, da bi lahko v Indiji zaposlovali. Ampak – ali je zaposlovanje v Indiji na račun odpuščanja doma v nacionalnem interesu Slovenije?

Sedaj pa pridemo do ključnega vprašanja – kaj je nacionalni interes?

Zmoto in zablodo o državnem interesu je najlažje predstaviti na primeru Uniona in Leka.

Ob prevzemu pivovarne Union s strani pivovarne Laško smo vsak dan poslušali, da je to v nacionalnem interesu. A pivovarna Laško se je od tujega lastnika za 70,7 milijona evrov, 41,32 odstotka, kupila od Belgijcev (http://www.24ur.com/novice/gospodarstvo/dovoljen-prevzem-uniona.html), kar pomeni, da je iz slovenskega gospodarstva v tujino izpuhtelo več kot 70 milijonov evrov, brez da bi ustvarili eno samo novo delovno mesto.

Drug primer pa je prodaja Leka Novartisu. V tem primeru pa je s prodajo v državo prišel svež denar, Novartis je v letu 2011 sicer zaprl 2000 delovnih mest v ZDA in Švici, a odprl 700 novih v državah z nižjimi stroški – tudi v Sloveniji (http://www.delo.si/gospodarstvo/podjetja/lek-in-krka-bosta-povecala-stevilo-zaposlenih.html).

Seveda pa primer Laškega ni osamljen. Tu je še množica primerov menedžerskih odkupov, ko so se novi lastniki do grla zadolžili za nakup delnic podjetja, ki je dobro delovalo in se razvijalo – obresti in glavnica pa sta se zažrla v dobiček, ki bi lahko bil namenjen razvoju novih delovnih mest.

Tako smo s spremembo lastništva pahnili slovensko gospodarstvo v stagnacijo, a stagnacija v dinamičnih razmerah pomeni nazadovanje. V svetovno gospodarsko krizo smo vstopili popolnoma nepripravljeni, brez trohice zalog in do vratu zadolženi zaradi poslovnih pustolovščin.

Tako smo v »dobrih letih«, ko bi lahko povečali obseg gospodarstva in s tem ustvarili nova delovna mesta, ves dobiček namenjali za odplačilo kreditov in s tem pokopali slovensko zgodbo o uspehu.

Boj za »nacionalni interes« nas je tako pripeljal do točke, ko je tudi nacionalni ponos postavljen pod vprašaj in ko v nedogled iščemo, kje bi lahko odščipnili še kakšen evro, da bi uspešno sestavili proračun. Prav zato je treba doumeti, da lastništvo uspešnih podjetij ni povezano z nacionalnim ponosom ali interesom: Rolls Royce je še vedno angleški ponos, čeprav v večinski lasti nemškega BMW, Volvo pa še zmerom švedski avto, pa čeprav je podjetje v kitajski lasti.

Prav zato je treba ponovno ugotoviti, kaj je dejansko nacionalni interes.

Vsem prevzemom in s tem povezanimi krediti je skupno predvsem eno. Ne samo da niso ustvarjali novih delovnih mest – še obstoječa so zapirali. Če bi ves ta denar podjetja namenila za razvoj in novo dodano vrednost, banke pa za kredite, ki bi pomenile nove investicije in ne le nakup obstoječega, se danes ne bi srečevali z več kot 100.000 brezposelnimi.

In prav v stotisočih brezposelnih leži ključ do uspeha in obrata na boljše.

Če naredimo preprost izračun, ugotovimo, da plača 1500 evrov bruto (kolikor znaša zaokroženo povprečna bruto plača v Sloveniji) delodajalca stane 1.741,50 evra, delavec pa dobi neto 997,52, kar pomeni, da je namenjenih kar 743,98 evrov za različne prispevke, dajatve in davke državi. Če k temu dodamo predpostavko, da brezposelni prejemajo v povprečju le 256,02 evra (ta znesek pa je verjetno dosti višji), ugotovimo, da vsak brezposelni predstavlja potencial seštevka, torej 1000 evrov na mesec. Če zdaj to številko pomnožimo s 100.000 in 12 meseci, pridemo do 1,2 milijarde evrov.

In zdaj se vrnimo nazaj k plebiscitu, kjer smo se odločili za samostojnost in neodvisnost; nikjer pa se nismo opredelili o spremembi gospodarskega in političnega ustroja Slovenije, niti o spremembi sistema vrednot in lastnine. In prav ta del, kjer se je politika odločila, brez da bi o tem povprašala državljane, nas je pripeljal do krize, v kateri smo danes.

Prst, ki je uperjen v današnje politike, je vanje uperjen le delno upravičeno – bolj bi moral biti uperjen v tranzicijske bogataše, tiste, ki so jim pri tem pomagali, in tudi tiste, ki so to molče spremljali.

Pred politiko pa je danes predvsem ena naloga oziroma en cilj, ki je v tem trenutku tudi edini nacionalni interes – kako zmanjšati število brezposelnih. Za to pa bo treba premagati strah pred tujim kapitalom in dodobra premisliti, kaj je dejanski nacionalni interes.

Vsak izmed 100.000 brezposelnih, ki bo dobil zaposlitev, bo v seštevku zmanjšanja izdatkov ter davkov in prispevkov prinesel na leto 12.000 evrov. Ker pa bo verjetno vsak, ki bo zaposlen, prinesel tudi dodano vrednost in dodaten prihodek in dobiček podjetja, sam pa potrošil bistveno več, kot zdaj (kar bo dodatno spodbudilo gospodarstvo), pa bo doprinos bistveno večji.

Igor Jurišič, Ruše